Primož Lavre

Na srečo ali na žalost prehajamo v veliki finale mandata aktualne oblasti. Tradicionalno gre za najbolj podivjano in neodgovorno obdobje vsake vlade. Tisto kritično obdobje pred volitvami, ko se sprejemajo populistične, na dolgi rok nepremišljene poteze. Račun za te poteze pride vedno po volilni nedelji. In kot pri vsakem računu tudi tega na koncu, tako ali drugače, čeprav se večina tega ne zaveda, plačamo državljani kot davkoplačevalci.

Primož Lavre

Če smo nekoliko zlobni, lahko rečemo, da je naš premier po nepremišljenih potezah znan že ves čas, ne samo sedaj, ob koncu mandata. Bolj kot premier deluje kot glasnik lastnih afektov, napovedi in obljub. Včasih jih izreče celo večkrat na dan. Spomnimo se le na izstop iz Nata, dodatke sodnikom, čiščenje janšistov in podobne predloge. Tokrat je pozornost pritegnila njegova najbolj sveža cvetka: obvezna božičnica, s čimer bojda predhodno ni bil seznanjen niti varuh državne blagajne, finančni minister Klemen Boštjančič. Pred dnevi se je tako predsednik vlade mlatil po prsih, da božičnica države ne bo uničila, saj da »dokler je Svoboda na vladi, bo poskrbela za svoje ljudi v javnem sektorju«.

Primož Lavre

Kar zmrazilo me je ob tej izjavi. Bo z našim denarjem oblast podkupila »svoje ljudi« v javnem sektorju? Kot da ta nenasitna pošast, imenovana javni sektor, že zdaj ne požira milijard. V proračunu imamo poleg tega že sedaj milijardno luknjo, ki pa je, kot pravi finančni minister, načrtovana. Bo pač še malo večja. Tudi to po načrtih. Kaj pa bo učinek? Podjetja, ki so doslej izplačevala višje božičnice, jih bodo zdaj omejila na državno določen minimum. Davčnega priliva ne bo. Stroške bodo vračunali v cene izdelkov in storitev. Na javni strani se bodo povišale cene vrtcev, šol, domov za starejše. Realni dohodek ljudi ne bo nič večji. Kvečjemu manjši. Manjši pa bo tudi investicijski domet države in občin. Bravo! Kaj pričakovati, ko pa kongres vladajoče stranke spremlja prihod liderja in prve dame ob spremljavi partizanske Bella ciao? Proti komu se bori tisti, ki ima oblast? Kakšno revolucijo zahteva?

Bobo

  

A roko na srce, alternative tudi nimamo na pretek. Na drugi strani političnega spektra vlada ujetost v iste vzorce kulturno-ideološkega boja, ki ima pač pretežno največji politični učinek pri volivcih. Namesto da bi se ukvarjali z razvojem in konkretnimi rešitvami, krožimo v začaranem krogu »naših« in »vaših«. Iskreno me skrbi, kaj prinašajo prihajajoči meseci. Med političnimi analitiki prevladuje mnenje, da bomo tudi po spomladanskih volitvah imeli enako ali zelo podobno vlado. Z istim predsednikom vlade. Ugiba se, da si bodo z že podrejenimi državnimi in paradržavnimi podsistemi preprosto »kupili« volitve. Medijski aparat vemo, kako deluje in kako je odvisen od države. Od tiska do televizije in raznih neodvisnih spletnih portalov. Kdo bo ponudil več, tisti se bo svetil v soju prijetnih žarometov. Če bo Golob zmagovalec na levi sredini, kar bi upal staviti, in mu bo uspelo sestaviti vlado, se nam lahko obeta vladna nestabilnost. Mandati Svobode se bodo namreč skoraj zagotovo zmanjšali za polovico. Tako politično šibkejši in odvisen od koalicijskih partnerjev pa Golob ne bo zdržal. Ne več kot leto dni.

Osebni arhiv

Zaradi predvidljivo kaotičnega toka dogodkov v naslednjih mesecih bi tako najraje prihajajoče mesece preživel nekje v jami. Stran od prodanih naslovov, izjav, intervjujev in nastopov. Politika je sicer v nasprotju s splošno uveljavljenim prepričanjem meni osebno prelepa stvar. Toda le takrat, ko je govor o konceptih, ko se iščejo kompromisi in se skuša najti konsenz za skupno dobro. Ko se razpravlja argumentirano, brez žaljivk in brez vnaprej pripravljenih scenarijev. Prelepa je, kadar ponuja prostor za soočanje idej, za tehtanje različnih pogledov, za oblikovanje vizij, ki presegajo trenutne interese posameznih strank ali posameznikov. Takšna politika bi bila vredna spoštovanja. Pred nami pa se odvija vsebinsko prazna tekma za volilne glasove. Za oblast za vsako ceno.