Bloudkovemu nagrajencu sta največja strast šport in poučevanje
Vsestranski Jože Stvarnik iz Murske Sobote nikoli ni bil športnik, a je bil vedno blizu športnemu dogajanju. Pomembno je prispeval k razvoju športa v regiji. Zdaj je prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu.
Jože Stvarnik iz Murske Sobote je bil v svojem življenju dejaven in prisoten na toliko področjih in pri toliko stvareh, da jih je tukaj vse nemogoče našteti. Zato bomo začeli pri za zdaj zadnjem dejanju, ki je zaznamovalo njegovo pot. 3. februarja letos je v Cankarjevem domu v Ljubljani prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu. Čeprav sam nikoli ni bil športnik, je šport ves čas njegova velika strast, predvsem je bil odličen na organizacijskem področju. Druga velika strast je poučevanje, saj je bil po poklicu učitelj, žilice za vodenje različnih skupin pa ni izgubil niti po upokojitvi.
»Jože Stvarnik je pomembna osebnost v športnem življenju Murske Sobote. V športu je bil aktiven že v mladosti, kasneje pa je kot učitelj in športni delavec pomembno prispeval k razvoju športne infrastrukture v regiji, zlasti na osnovnih šolah. Od leta 1997 je kar tri mandate vodil Društvo za športno rekreacijo Murska Sobota, kjer je uvedel nove programe za različne starostne skupine in starejše občane. Pomagal je pri gradnji športnih objektov, kot so površine za košarko in atletiko, ter pri izboljšanju razmer za športno vzgojo. Poleg tega je prostovoljno deloval v Športni zvezi Murska Sobota, organiziral športne dogodke in akcije, kot je Veter v laseh – s športom proti drogi. Zaslužen je tudi za posodobitve in vrnitev doma Partizan v Mursko Soboto,« je zapisal odbor za podelitev Bloudkovih nagrad v obrazložitvi, zakaj si je zaslužil omenjeno plaketo. Predlagatelja sta bila Društvo za športno rekreacijo Murska Sobota ter njegov dolgoletni prijatelj in športni sodelavec Ludvik Zelko.
V daljnem sorodstvu s Francetom Bevkom
Stvarnik se je rodil 6. maja 1946 v Celju v železničarski družini, ki se je leta 1953 iz Laškega preselila v Puconce. Po končanem učiteljišču je poučeval na OŠ Grad in na podružnici OŠ Puconci v Brezovcih, kjer je bil tudi vodja šole. Kar 24 let pa je kot strokovni delavec skrbel za postavitev šolske mreže in uvedbo devetletke. Bil je član izvršnega odbora Športne unije Slovenije, dolgo časa je bil aktiven v svetu soboške mestne četrti Center, za svoje delo pa je leta 2010 prejel najvišje priznanje Mestne občine Murska Sobota. A to je samo del njegovega življenja, opisan na kratko. Nas pa je zanimalo tudi, kako je preživel svoje otroštvo in mladost.
Zgodnje otroštvo je preživljal v Laškem, kjer je družina živela. Njegov oče Jožef je bil železničar, ravno tako še trije strici, eden pa je bil frizer. Oče je pred tem delal štiri leta v rudniku v Laškem, nato pa osem let v orožništvu po različnih mestih Jugoslavije. Mama Neža se je rodila v Cerknem, njen dekliški priimek je bil Tavž, bila pa je v sorodu s Francetom Bevkom, enim najpomembnejših slovenskih pisateljev. Bevk se je v Kranju učil za trgovca in tam napisal tudi svojo prvo povest Tatič. Tudi za Jožeta si je mama želela, da bi postal trgovec, a je usoda hotela drugače. Jože je imel še sestro Marjeto, ki so jo klicali Metka, kasneje pa je bila soproga pomurskega športnega novinarja Tončka Giderja.
Oče Jožef je po drugi svetovni vojni končal prometno šolo in je imel na železnici poklicni naziv transportni odpremnik. Z dekretom je bil leta 1952 premeščen v Puconce, a je imel na voljo šest mesecev, da se odloči, ali bo sprejel delo na tamkajšnji železniški postaji. »Očetu je bilo v Puconcih všeč, ker je bilo vse blizu, predvsem oštarija z dobro hrano, šola in trgovina,« se spominja Jože.
Tako je celotna družina naslednje leto prišla v Puconce in stanovala v postajnem poslopju. »Imeli smo skupno stranišče in eno za potnike v čakalnici. Ta je bila ob večerih tudi mladinski družabni prostor. Zraven postaje smo imeli hleve s prašiči, muce, psa Bobija in druge živali.«
Imeli so brezplačne vozovnice
Jože je očetu pri delu veliko pomagal. »Kot železničarska družina smo imeli vsi brezplačne vozovnice. Znan sem bil kot 'fönikov pojeb', saj so očeta klicali gospod fönik, kar izvira iz madžarščine in pomeni šef. To je bila najprometnejša železniška postaja v tem delu države in tudi oče me je večkrat prosil, naj najavljam odhode vlakov v Mursko Soboto. Tu sem moral biti točen, da so lahko v Soboti pravočasno pripravili stare kretnice, in je nekaj časa trajalo, da so vse skupaj končali. To je bila ogromna odgovornost, saj če bi zamudil z najavo in bi se kaj zgodilo, bi bil jaz kriv.« Morda se je oče tudi zato razjezil, ko mu je Jože nekoč dejal, da bi tudi sam opravljal poklic železničarja. »Nikakor ne. Kot železničar si vedno z eno nogo v arestu, z drugo pa v grobu,« mu je odvrnil.
V osnovni šoli pa Jožetu sprva ni bilo lahko. Ko so prišli v Puconce, je moral iti ravno v prvi razred, to pa je obdobje, ko se začne formirati otrokova osebnost. »Sošolcev nisem razumel, ker so govorili prekmursko, sam pa sem govoril samo štajersko narečje in so se mi vsi smejali. Počutil sem se odrinjenega in reagiral sem tako, da sem se zaprl vase.« Toda nato se je prekmursko naučil pri sosedovih hlapcih, ki niso imeli do njega nobenih predsodkov in so ga sprejeli medse. Tako je postal bolj samozavesten in kasneje so se v šoli čudili, kakšno razodetje se mu je zgodilo, da se je tako spremenil. Naslednja ovira je bila zares hudobna učiteljica v tretjem razredu, zaradi katere je moral s še precej drugimi sošolci ponavljati razred. »Ampak za to mi ni žal. Postali smo dobri prijatelji in ta naša generacija se še zdaj občasno srečuje na različnih obletnicah.«
Postal je pravo odkritje
Povsem pa se je razcvetel v petem razredu. »Tam sem imel pa zelo dobro in prijazno učiteljico, bila je Korošica in me je ves čas podpirala in spodbujala. Rad sem recitiral, lepo sem pel v pevskem zboru, dobro sem obvladal slovenščino in matematiko in veljal sem za pravo odkritje, čeprav moram reči, da nisem bil do konca šolanja nikoli odličen, ampak vedno prav dober. Ampak odtlej sem bil vedno recitator na različnih prireditvah, v 8. razredu pa je ravnatelj priporočil moji mami, naj grem za 'školnika'.«
Ko je bil star 14 let, je bil v Mariboru operiran na očeh, saj je močno škilil, to pa je bil tudi poglavitni razlog, da nikoli ni postal športnik, čeprav ima šport rad vse življenje. »Sicer sem malce igral košarko, ko v ekipi niso imeli visokega igralca, in niti nisem bil tako slab. Vesel sem in ponosen na OŠ Puconci, ki me je vzgojila in me tudi popeljala v učiteljski poklic. Takrat sem bil vključen v Telesno-kulturno društvo Partizan Puconci, v sklopu katerega je deloval tudi nogometni klub. Gledali smo vse tekme, že pri klubu pa sem bil član organizacije, blagajnik in tudi neke vrste gospodar. Bil sem aktiven v mladinskem društvu, prirejali smo družabne večere in pripravljali gledališke predstave.«
Pet let je obiskoval učiteljišče v Murski Soboti, njegova generacija je bila predzadnja, preden se je učiteljišče preimenovalo v pedagoško gimnazijo. Na služenje vojaškega roka v JNA mu ni bilo treba, ker je v obdobju pred rekrutacijo zbolel, zdravnik pa mu je povrhu postavil še napačno diagnozo. Na rekrutaciji je bil razglašen za nesposobnega za služenje vojaškega roka, je pa služil kot poverjenik za civilno zaščito.
Ljubezen do športa na organizacijskem področju je nesel s sabo na OŠ Grad, od tam pa na OŠ Puconci. »Dvanajst let pedagoškega dela sem imel za sabo, šest let kot predmetni učitelj in šest let v kombiniranih oddelkih 3. in 4. razreda. Povsod sem bil zelo aktiven in to me je leta 1979 pripeljalo na takratno občinsko izobraževalno skupnost za strokovnega delavca na področju vzgoje in izobraževanja. Ta pot je šla naprej in leta 1990 sem se vrnil na svoje področje dela, ki ni bilo več pod interesno skupnostjo, te so namreč delovale od leta 1975 do 1990. Potem sem bil zaposlen kot strokovni sodelavec na občini oziroma od leta 1994 in 1995, ko je prišlo do prestrukturiranja lokalne samouprave, na Mestni občini Murska Sobota.«
Zanimiva je zgodba, kako je dobil službo učitelja na OŠ Grad. Po končanem učiteljišču je imel že obljubljeno službo na neki drugi šoli, a je dogovor zaradi nekih razlogov odpadel. Tako se je poleti, ko so bile počitnice, s kolesom odpravil do goričkih šol v upanju, da bo dobil službo. V Gornjih Petrovcih so ga takoj zavrnili, češ da učitelja ne potrebujejo, v Markovcih pa je naletel na ravnatelja, ki je ravno sekal živo mejo. Ta mu je dejal, da se lahko pri njem spet oglasi kasneje, če drugod ne dobi službe. A ko se je pripeljal do OŠ Grad, ga je pričakala čistilka, ker ni bilo nikogar drugega, in mu v štajerskem narečju povedala spodbudne besede: »Gotovo boste dobili službo, saj ste prvi moški kandidat. Doslej so se javljale samo ženske, ravnatelj pa si želi moškega, ker ima učiteljic že dovolj. Samo prošnjo pošljite, pa bo služba vaša.« In res je bilo tako, s tem da mu je ravnatelj kljub drugačnemu prvotnemu dogovoru dodelil tudi pouk fizike, kar pa ni bilo ravno Jožetovo področje. »Na srečo sem imel ohranjene zelo dobre zapiske iz fizike s puconske osnovne šole in sem snov hitro nadoknadil. Sem pa kasneje spoznal, zakaj si je ravnatelj tako želel še nekoga za fiziko. Popoldne sva namreč izvajala fizikalne poskuse, da mu ni bilo treba domov k ženi, nato pa sva kartala, največkrat sva igrala šnops (smeh).«
Poročil se je leta 1969
Svojo kasnejšo soprogo Kornelijo, ki se je rodila v Vitanju in je bila sestra akademskega slikarja Franca Mesariča, je poznal že iz OŠ Puconci, kjer sta bila občasno sošolca in obenem tudi prijatelja, večkrat pa jo je tudi spremljal v mladinski prostor. Kornelija je bila vsa leta odlična učenka, in ko se je leta pozneje zdelo, da se bosta njuni poti razšli, je ravno ob slovesu med njima preskočila iskrica. Poročila sta se leta 1969 v Gornji Radgoni, po treh letih skupne zveze. Ona je dobila službo na OŠ Kuzma in tudi tam je bil Jože organizacijsko veliko aktiven.
Leta 1972 se jima je rodil sin Lovro, leta 1978 pa še hčerka Manica. Lovro je danes vodja oddelka za kmetijstvo in gospodarstvo na UE Murska Sobota in z družino živi v Murskih Črncih. Manica je vzgojiteljica svetovalka v vrtcu Vodmat v Ljubljani, z družino pa živi v Domžalah.
Od leta 1979 Jože in Kornelija živita v stanovanjskem bloku v Slomškovi ulici v Murski Soboti. Leta 2004 je bil Jože med glavnimi organizatorji državnega prvenstva v športni gimnastiki, ki sta se ga udeležila tudi Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan, kar je bilo za mesto enkraten in nepozaben dogodek. Upokojil se je leta 2007 z natančno štiridesetimi leti delovne dobe, toda daleč od tega, da bi prenehal biti aktiven. Je koordinator za rekreacijo seniorjev v domu Partizan, ki poteka pod okriljem soboškega centra za krepitev zdravja, bil je predsednik društva vrtičkarjev, udeleževal se je kolesarskih maratonov, včasih obišče tudi tekmo Mure, ki jo redno spremlja. Rad pogleda tudi košarkarske in rokometne dvoboje, z ženo pa ne zamudita nobenega prenosa smučarskih skokov. Njegova velika ljubezen pa je tudi gledališče. »Pripravljal sem predstave in igral v veliko glavnih vlogah. Oba s soprogo imava gledališki abonma in obiščeva vsako predstavo.«
Na svoji pisani življenjski poti je bil oziroma je uradno še vedno (do leta 2026) tudi pooblaščenec soboške občine za sklepanje zakonskih zvez. »Poročil sem natanko 252 parov, nimam pa podatka, ali so še vsi skupaj (smeh).« Najlepše je prihranil za konec. Zadnja, ki jo je poročil, je bila ravno njegova hčerka Manica. Da bo to naredil, mu je pred tem po telefonu napovedal njegov vnuk Vid, rekoč: "Dedi, ati in mamica se bosta poročila. In ti ju boš poročil."
