Zakon o osebni asistenci: Manj pravic za slepe in slabovidne?
Z novim letom v veljavo stopa Zakon o osebni asistenci. Kar nekaj vprašanj in dilem je o tem, ali bo invalidom prinesel več ali manj pravic. Slepi in slabovidni naj bi po novem imeli pravico do novega, komunikacijskega dodatka, kljub temu pa naj bi jim zakon prinesel veliko več težav kot izboljšav. Bodo slepi in slabovidni sploh upravičeni do osebne asistence?
Ključna za vstopni prag za priznanje osebne asistence sta dva pogoja: da je potreba po pomoči najmanj 30 ur in starost od 18 do 65 let. Gre povečini za najtežje invalide. Osebna asistenca bo zagotovljena vsakemu, ki izpolnjuje določene pogoje, ne glede na njegov dohodek ali premoženje.
„Ta zakon je nekaj, kar najtežji invalidi nujno potrebujejo. To ni novo, že sedaj se izvaja, a le programsko. To pomeni, da ministrstvo financira določene programe izvajalcem osebne asistence. Največja novost pa je v tem, da bo osebna asistenca pravica vseh uporabnikov, ki bodo izpolnjevali pogoje,“ je pojasnila Tanja Dular, sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Odločitev, kdo bo izvajalec, bo izključno uporabnikova
Vsak uporabnik, ki bo želel uveljavljati pravico do osebne asistence, mora vlogo oddati pristojnemu centru za socialno delo. Če bo na vlogi navedeno, da pomoč potrebuje več kot 30 ur tedensko, bo zadeve obravnavala komisija, ki bo gotavljala, koliko osebne asistence posameznik dejansko potrebuje. Na podlagi mnenja komisije bo izdana odločba, uporabnik pa bo izbral izvajalca osebne asistence. To so lahko društva, invalidske organizacije, zavodi, samostojni podjetniki ... Za izvedbo te dejavnosti je treba pridobiti poseben status na ministrstvu za delo. Odločitev o tem, katerega osebnega asistenta bo izbral, pa bo izključno uporabnikova.
Zdenka Ornik, predsednica Medobčinskega društva invalidov Ptuj, meni, da so takšni posveti, na katerih se razčistijo dileme, nujno potrebni.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
