Arhiv Štajerskega Tednika

„Če pa ni, pa si to čast, vsaj po mojem mnenju, deli le z Ljubljano. Po drugi strani pa lahko opazimo, da kakršnakoli sijajna, veličastna, zanimiva zgodovina dejansko še ne zagotavlja sijajne sedanjosti oz. sijajne prihodnosti. Med in mleko nista nekaj, kar bi se venomer in z lahkoto delilo. V uspeh je vedno treba vlagati izjemno veliko truda in nemalokrat potočiti tudi veliko krvavega potu. Na Ptuju se je ta hipotetičen neskončno dolgo delujoči stroj začel ugašati že dolgo nazaj, tam nekje v 17. stoletju oz. v drugi polovici zgodnjega novega veka. Nekajkrat se ga je že poskušalo vrniti. Tudi vladarica Marija Terezija je to poskušala sredi 18. stoletja, ampak v večini primerov relativno manj uspešno, bom rekel celo neuspešno. Ptuj je tako danes le še neka bleda senca svoje nekdanje antične, srednjeveške in delno zgodnje novoveške podobe. Tudi njegova mestna veduta ni več takšna, kot je nekoč bila, je že kar načeta, mestoma škrbasta,“ je v uvodu na predstavitvi zbornika Ptuj v 16. stoletju, Zbornika referatov ob 510. obletnici nastanka ptujskega mestnega statuta iz leta 1513, povedal urednik Dejan Zadravec.

Superlativi preteklosti

Ptuj je bil v celotnem prvem tisočletju našega štetja in še nekaj naslednjih stoletij najpomembnejši kraj na prostoru današnje Slovenije. V začetku drugega stoletja je dobil mestne pravice, kar pomeni, da je zagotovo najstarejše štajersko mesto, zelo verjetno pa tudi slovensko. V 9. stoletju je imel že dve cerkvi, prvi in edini dve na današnjem območju Slovenije, ki sta pisno izpričani v virih iz 9. stoletja. Leta 1376 je mesto dobilo ptujski statut, ki je prvi in najstarejši znani celinski statut kateregakoli celinskega mesta. Zelo donosna mednarodna trgovina z živino, voli in kožami iz Ogrske v Benečijo pa je zaslužna, da je bil Ptuj v 15. stoletju že eno najbogatejših mest v neki širši okolici.

Prvi izvozniki so bili usnjarji

Preberite več v Štajerskem Tedniku