Arhiv Štajerskega Tednika

„Sežiganje pomeni sproščanje strupov in ni pravi način reševanja problematike odpadkov. Vse, kar imamo za odpadek, je treba videti kot surovino za sekundarno predelavo ali uporabo. Pri sežiganju odpadkov se sproščajo težke kovine, furani in druge zdravju škodljive kemične spojine. Menim, da bi Ptuj razvojne možnosti lahko iskal na področju turizma. K temu pritiče tudi na podeželju pridelana neoporečna hrana. Čiste hrane ne moremo pridelovati na območju, kjer imamo sežigalnico, ki je obremenjena s toksini. Po svetu so večkrat poročali o primerih dobrih praks sežigalnic, naknadno se je izkazalo, da so bile rešitve slabe. Raziskave o vplivih na okolje so bile pristranske in neresnične, meritve so se po navadi izvajale v dogovoru s sežigalnicami. Poznan mi je primer iz Anglije, ko so se ljudje samoorganizirali in zbrali denar za neodvisne študije. Rezultati so pokazali za več tisočkrat presežene vrednosti snovi, ki jih tam ne bi smelo biti.

Preberite več v Štajerskem Tedniku