Freepik

O razlogih za skrb vzbujajoče in spregledane številke, od katerih vsaka pomeni tragedijo, smo govorili z generalno sekretarko Zveze slovenske podeželske mladine Andrejo Grobiša ter prisluhnili pojasnilom psihiatrinje Petre Jelenko Roth, zakaj je ravno na območju severovzhodne Slovenije samomorilnost višja.

Vprašanje, ki se najprej postavi, je, zakaj je več samomorov med kmeti kot drugimi poklicnimi skupinami, mnogi (običajno zunanji opazovalci) namreč gojijo iluzorno sliko o mirnem, spokojnem slovenskem podeželju.

Andreja Grobiša iz ZSPM odgovarja: "Ko govorimo o samomorih med kmeti, ne govorimo le o poklicni ogroženosti, temveč o osebni, pogosto tiho nošeni stiski, ki nima enega obraza. Kmetijstvo je namreč poseben poklic oz. način življenja. Mnogi kmetje zrastejo v to vlogo, vanjo ne vstopijo kot v službo, ampak jo pogosto podedujejo skupaj z zemljo, družinskimi pričakovanji in tradicijo. To je poklic, ki ne pozna delovnega časa, vikendov, dopustov, kjer narava narekuje ritem, trg pogojuje cene, birokracija pa vsakodnevno zahteva pozornost. Vse to se dogaja pogosto v osami, brez formalne podpore, brez oddiha – in z občutkom, da moraš biti močan za vse druge. Najbolj nevarna je tišina. In ko človek predolgo molči, ker 'mora biti močan', ker 'ni čas za jamranje', ker 'delo ne počaka', se lahko zgodi najhujše. Samomor je skrajna posledica, ko oseba ne vidi več poti iz tega kroga."

Kaj je najpogostejši razlog za samomor med kmeti?

"Ni enega razloga. In ravno tu je teža problema. Samomor med kmeti je najpogosteje posledica prepleta številnih dejavnikov, ki skupaj ustvarjajo izjemno obremenjujoče in pogosto nevidno duševno breme. Med najpogostejšimi dejavniki so: kronična preobremenjenost, nejasna meja med delom in zasebnim življenjem, občutek dolžnosti do prejšnjih generacij, občutek neuspeha, če kmetija ne gre po načrtih, negotovost zaradi sprememb v kmetijski politiki in stalen občutek, da je treba biti pripravljen na najhujše. Finančni pritiski, nestabilnost trga, pogosto pa tudi neurejeni in zapleteni družinski odnosi in socialna izolacija so dodatni dejavniki, ki povečujejo tveganje za duševne stiske, poleg nagnjenosti k različnim oblikam duševnih stisk in prisotnosti bolezni (v družini). "

Kje je rešitev?

Več v Štajerskem tedniku

Če je vaša stiska zelo huda in drugi viri pomoči niso na voljo, se lahko obrnete tudi neposredno na:
dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01/4750 670).

Ali pokličite katerega od telefonov za pomoč v stiski, kjer boste ostali anonimni:
Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 (vsak dan, 24 ur na dan).
TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.