Ptuj: Zbor izgnancev, beguncev, žrtev vojnega nasilja
6. junija je na Ptuju potekal redni zbor Društva izgnancev Slovenije (DIS) 1941–1945, Krajevne organizacije (KO) Ptuj. Pregledali so uresničevanje aktivnosti v zadnjem letu in program za letos, ki so ga v nekaterih točkah že uresničili.
Predsednica KO Ptuj Marija Gnilšek je vodenje predala Greti Vaupotič, dosedanji podpredsednici, sama pa prevzela njene posle. Za zavzeto osemletno delo so se ji zahvalili, z nageljni so se spomnili tudi vseh jubilantov. Povprečna starost članov, vseh je 54, je 80 let.
Letošnji zbor članov je potekal dan pred začetkom prvega transporta izgnancev v neznano leta 1941. Izgnanci iz Maribora, Celja, Ptuja in Slovenj Gradca so 7. junija morali zapustiti svoje domove samo s tistim, kar so lahko nesli v culah na hrbtu, vse drugo so morali prepustiti okupatorju. V meljski kasarni so jih postavili v vrste, kjer so jim pobrali vse, kar je bilo vrednega. S prvim transportom so jih izgnali v Srbijo. Izgnance, ki so se zbrali na gradu Rajhenburg, pa so z vlaki odpeljali v nemška taborišča. Leta 1941 je okupator izgnal 63.000 Slovencev, od tega 45.000 v nemška taborišča, 10.000 na Hrvaško in 7.500 v Srbijo; 17.000 Slovencev pa je pred izgonom pobegnilo. Skoraj tretjina ali 20.000 je bilo otrok, starih manj kot deset let. Slovenski izgnanci so bili za naciste cenena delovna sila za najtežja dela.
Do prvega januarja leta 1996 so bili slovenski izgnanci brez posebnega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva. Po drugi svetovni vojni niso dobili statusa žrtev vojnega nasilja.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
