Podravje: Zgodbe brezdomnih, ki jih piše neizprosno življenje
V sklopu programa Kamra je letos poleti na Ptuju vrata odprlo zavetišče za brezdomne osebe. To je očitno ne le mestu, ampak celotni regiji še kako potrebno. Skupaj imajo kar 77 uporabnikov, od tega 25 stalnih. Vsak med njimi ima svojo težko življenjsko zgodbo, vse pa povezuje želja po boljšem življenju. Najti svoj košček pod soncem je osnovni namen vseh naših sogovornikov, ki so za javnost odprli vrata svojega trenutnega domovanja in iskreno predstavili življenjske okoliščine, ki so jih pripeljale do brezdomstva.
Posamezniki, ki se iz različnih razlogov znajdejo na robu družbe, včasih za preobrat na bolje potrebujejo le spodbudo, občutek sprejetosti in nekoga, ki mu lahko zaupajo. Tudi tej vrsti pomoči je med drugim namenjena Kamra, program za celovito podporo brezdomnim osebam. Ta na Ptuju sicer deluje od lanskega leta, zavetišče pa je svoja vrata odprlo letos poleti. Gre za zavetišče odprtega tipa, saj se ukvarjajo tako z namestitvijo brezdomcev kot posamezniki, ki obiskujejo le dnevni center in potrebujejo občasno podporo na različnih življenjskih področjih.
Program sofinancirata Mestna občina Ptuj in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kljub pomislekom, ki so se porodili predvsem zaradi skrivnostnega načina urejanja in odprtja centra, doslej kakšnih večjih težav ni bilo. To potrjujejo tudi okoliški stanovalci, ki so imeli kar nekaj pomislekov, saj jim je bilo predstavljenih premalo informacij o samem projektu. Kakorkoli, zavetišče zdaj deluje polne tri mesece. Svoje prve vtise so zaposleni in uporabniki z veseljem predstavili tudi javnosti.
20-letno dekle, ki je bilo dobesedno pod mostom
Od začetka delovanja centra do danes imajo sicer le enega uporabnika, ki je vključen ves čas. V tem času so pri njih bivale tudi tri ženske, stare med 20 in 40 let. Mlado dekle, ki se je dobesedno znašlo pod mostom, pa ni želelo iskati pomoči drugih inštitucij, so sprejeli z odprtimi rokami. K sreči se je hitro postavila na noge. Ženske po navadi pridejo zaradi nasilja v družini, moške tja pripeljejo težave z odvisnostjo, prepovedi približevanja, invalidnost, nekateri pa tam najdejo rešitev za čas čakanja na upokojitev. „Vsakega, ki pride k nam, sprejmemo z vsem, kar imamo. Tu smo vsi enakopravni. Nikogar ne obsojamo, občutek varnosti, topline in prijaznosti je tisto, kar potrebuje vsak posameznik. Po navadi je to tisto, kar jim manjka. Menim, da jasna pravila in prav ta naš odnos prispevajo k temu, da doslej nismo imeli težav ne z nasiljem ne s prekomernim pitjem v zavetišču,“ pravi vodja programa Amadeja Kokot.
V tiskani izdaji pripovedi sogovornikov
R., 44 let: ločitev staršev, bivanje v vzgojnem domu, invalidnost ...
B., 62 let: po 36 letih delovne dobe ostal na cesti, lačen, jedel ni tudi po 10 dni
V., 49 let: spil sem tudi do šest litrov vina dnevno
Preberite več v Štajerskem Tedniku
