Arhiv Štajerskega Tednika

Bil je le en od mnogih drugih romarjev, ki so se takrat odpravili v Sveto deželo, a edini s Štajerske, ki je vtise o tej dogodivščini tudi sproti marljivo zapisoval. Potovanja v daljne kraje so bila v začetku 16. stoletja precej tvegana, tudi njuno je bilo polno nevarnosti. Na ladjo sta se vkrcala v Benetkah, od tam pa je z več postanki plula do svetih krajev na Bližnjem vzhodu. Romar je lahko življenje izgubil tako rekoč na vsakem koraku; če ni staknil kakšne nalezljive bolezni, se zastrupil s hrano ali postano vodo, so ga napadli roparji ali pa je utonil v neurju na razburkanem morju.

Nasveti za druge romarje

Njegov dnevnik ali potopis, pravzaprav prepis izvirnega rokopisa, je v Bavarski državni knjižnici v Münchnu odkril štajerski zgodovinar Sašo Radovanovič in ga sklenil prevesti iz stare nemške gotice. »Vsekakor gre za zanimiv dokument tistega časa, ki opisuje, kako je potekalo romanje v Sveto deželo in katere nevarnosti na poti prežijo na romarje. Seveda ne gre za kakšno literarno delo, ampak zgolj za zapis preprostega meniha iz 16. stoletja,« opozarja Radovanovič, ki je s pomočjo Občine Ormož pred desetimi leti izdal knjigo z naslovom Iz Ormoža v Jeruzalem 1527.

O obeh bratih, ki sta zaradi svojega potopisa zagotovo najbolj znana meniha ormoškega frančiškanskega samostana, ni bilo znanega nič več kot to, da je bil Gabrijel doma iz Rattenberga na avstrijskem Štajerskem, Primož pa iz Kamnika.

Barantanje za ceno prevoza

»Čeprav je nemogoče napisati vse, kar sem videl in doživel na tem romanju, želim na kratko opisati vsaj večino in najpomembnejše dogodke. Posebej zaradi neznanja se ljudem marsikaj zgodi na tem potovanju, tako na morju kot na kopnem, in to jim je lahko prihranjeno, če bodo pozorno prebrali, kaj se je zgodilo meni in drugim,« je med drugim zapisal.

Preberite več v Štajerskem Tedniku