Ormoško: Nekateri še vedno živijo v mrzlih stanovanjih in pomanjkanju hrane
»Srečujemo se s pretresljivimi zgodbami. Spomnim se starejše ženice, ki si je kupovala bel narezan kruh, ki ga je posušila na pladnju. Ko smo jo vprašali, zakaj, je povedala, da na ta način kruh ne splesni. Gospa se je namreč prehranjevala tako, da je suh kruh namakala v čaj,« je eno izmed tovrstnih pretresljivih slik revščine med nami opisala pomočnica v. d. direktorja na ormoški enoti Centra za socialno delo (CSD) Spodnje Podravje Brigita Tetičkovič. Še vedno se tudi najdejo družine brez kopalnice in osebe, ki živijo v človeku nedostojnih pogojih.
Številke o revščini so še vedno katastrofalne. Pod pragom revščine živi okoli 268.000 Slovencev, od tega 89.000 upokojencev in 52.000 delovno aktivnih oseb, torej zaposlenih. »Pomurska in podravska regija sta v primerjavi z drugimi regijami tako glede revščine kot socialne izključenosti na samem repu. Na našem območju je še vedno močno prisotna t. i. »mokra kultura«, kar pomeni, da je pitje alkohola splošno sprejeto, da so alkoholne pijače sestavni del praznovanj in pomembnih življenjskih dogodkov. Vlada pa tudi visoka brezposelnost; tisti, ki so na zavodu za zaposlovanje, so težko zaposljivi. Procentualno je sicer več moških kot žensk, sama pa menim, da so številke takšne, ker veliko žensk ni prijavljenih na zavodu, delajo doma na kmetiji, negujejo stare starše, ali je njihov partner zaposlen v tujini,« razmere na Ormoškem strne Brigita Tetičkovič.
Varčujejo pri hrani, ogrevanju …
Redno denarno pomoč je sicer na območju UE Ormož (Ormož, Sveti Tomaž in Središče ob Dravi) v lanskem letu prejemalo nekaj manj kot 1.800 upravičencev, v prvih devetih mesecih letos pa več kot 1.400 oseb. Med njimi je največ samskih. Navadno gre za upokojence, ki zaradi nizke pokojnine težko preživijo. Varčujejo pri hrani, ogrevanju, higienskih potrebščinah … Tetičkovičeva sicer meni, da danes na njihovem območju nihče več ne trpi lakote: »Imeli smo nekaj takih primerov, a smo se potem z lokalnimi gostinci dogovorili, da jim na dom pripeljejo vsaj en dnevni obrok. Se pa dostikrat izkaže, da teh obrokov ne pojedo. Da bi bil kdo lačen, si upam trditi, da ne …«
Poleg neogrevanih stanovanj in pomanjkanja hrane pa se starejši soočajo tudi z veliko osamljenostjo. »Imamo stranke, ki nimajo nikogar. Osamljenost je značilna predvsem za starejše. Življenjska doba se podaljšuje, zaposleni so vedno bolj obremenjeni, za starejše nihče več nima časa.«
Živijo med mišmi in podganami, v mrazu …
Preberite več v Štajerskem Tedniku
