DK

Izrek sodbe so svojci spremljali s solzami v očeh.

Sodba še ni pravnomočna, pričakovati je pritožbo obsojenega Arkliniča oz. njegove zagovornice.

Državna tožilka Teja Kukovec Belšak je že pred izrekom današnje sodbe med drugim povedala, da so v dokaznem postopku uspešno dokazali, da sta se Škamlečeva in Arklinič dogovorila, kako bosta dejanje izvedla in prikrila: »Skupaj sta si že prej ogledala kraj kaznivega dejanja, prinesel ji je rokopis žene, pri sebi je imel pred tem dejanjem poslovilno pismo. Žrtev je pretkano izoliral od otrok, s katerimi je bila vedno, Škamlečeve z ničimer ni želel ali poskušal odvrniti od tega dejanja. Čakal je, da je z zabadanjem njegove žene končala in pokopala truplo.«

Ljubica Tomaža Arkliniča Aleksandra Škamlec je dejanje že priznala in bila pravnomočno obsojena na 28 let zapora. 

Glede na dokazni postopek in dokaze je sodišče zaključilo, da ni slediti zatrjevanjem obrambe, da obtoženi naj ne bi izvršil kaznivega dejanja na način, kot se mu očita. Ne razbremenjuje ga dejstvo, da nož in rokavice niso bile njegove. Ni dal le navodil, ampak je Škamlečevo po njenih besedah tudi motiviral k dejanju. Zbrani dokazi so zavrgli zagovor obtoženega. Za umor sta imela skupen načrt.

Tožilka je že na torkovem sklepnem zaslišanju tudi poudarila, da je obtoženi večkrat spreminjal svoj zagovor. Močno pa so ga obremenila tudi pričanja nekaterih prič, celo takih, ki jih je predlagala obramba, med drugim Aleksandre Škamlec. Ta je že bila pravnomočno obsojena na 28-letno zaporno kazen. Tudi mnenje izvedencev s področja psihologije ni bilo v korist Arkliniča, kot je to očitno pričakovala obramba.

Njegova zagovornica je sicer predlagala zaslišanje novih izvedencev s področja psihologije, kar pa je sodni senat, ki mu predseduje sodnica Katja Kolarič, zavrnil kot neutemeljeno, saj da sta odgovorila na vsa vprašanja in da nestrinjanje z njunima mnenjema ne more biti razlog za postavitev novih izvedencev. Kot neustrezno podprte so zavrnili še nekatere druge predloge za zaslišanje prič, ki jih je predlagala obramba, in tako sklenili dokazni postopek.

Izvedenci s področja psihologije so pri Tomažu Arkliniču prepoznali težave z egocentričnostjo, z vživljanjem v čustva drugih, s težnjo po prevzemanju vloge žrtve, kot tudi nagnjenost k pasivnemu agresivnemu manipuliranju. Zagovor o sklicevanju na neprištevnost v času dogodka so zavrgli.

Arkliničevo sprenevedanje in zavajanje

Medtem ko ga prizori, kako se njegova žena duši v lastni krvi, niso ganili, ga je slabost ljubice skrbela. Poklical je žrtvino mamo, pri kateri so bili otroci, in trdil, da se je Sabina napila, zato da ne prideta po otroke. Kasneje je uprizoril iskalno akcijo in vse zavajal o načinu izginotja. »To potrjuje zavestno dejanje obeh. Zavedala sta se posledic dejanja, končni cilj je bil usmrtiti Sabino, vse drugo je sprenevedanje. Dejanje je bilo izvedeno na grozovit način. Obtoženec je bil odločen, da se dejanje izvede, ni ga skušal preprečiti. Če ga ne bi želel spremljati, bi se lahko s svojim vozilom odpeljal, pa je raje poslušal mukotrpno kričanje Sabine, ko je bila najmanj devetkrat zabodena pred njegovimi očmi,« je jasna Kukovec Belšakova.

Prepričana je, da je on tako izživel svojo prizadetost, kot je dejal za – po njegovi oceni neprimeren odnos do njega kot moža. Na drugi strani pa do slabosti obsojenke ni bil brezbrižen, tudi po tem grozljivem dejanju ji je izkazoval naklonjenost: »Pod pretvezo obletnice poroke je ženo odpeljal pod nož Skamlečeve! Ni ga ustavilo niti dejstvo, da gre za mater štirih otrok.«

Tožilka je prepričana, da je bil ustrezno dokazan naklep, dejanje pa da je bilo načrtovano in premišljeno. Glede na to, da je bilo po njenem mnenju izvedeno na grozovit in zahrbten način, je predlagala 30-letno zaporno kazen, ki ji je sodišče v izreku sobe tudi sledilo.