ČG

»V prvih letih moje službe še ni bilo postavljenih ograj, po igrišču so se velikokrat sprehajali psi in druge živali. Spomnim se, kako sem nekoč segla v zabojnik po lesene kocke in zraven pobožala še krta, ki je očitno v njem našel svoje bivališče. Danes se kaj takega ne more več zgoditi, stavbe so varne, prav tako je poskrbljeno za urejenost igrišč in okolice,« se spominja Ančka Vidovič in doda, da so včasih varuhinje delale 8 ur in 24 minut dnevno, vzgojiteljice pa šest, sočasnosti je bilo le za tri do štiri ure dnevno, če so bile vse prisotne. »Vzgojiteljice smo bile tako kot danes vedno iznajdljive in smo otrokom poskušale predati čim več znanja in izkušenj. Še posebej si prizadevamo, da jih navdušimo za ustvarjanje, ročna dela in naravo, ki so zaradi novih tehnologij postali manj priljubljeni. Kljub temu vztrajamo, saj bi morali predšolski otroci v čim večji meri razvijati svojo motoriko. Danes na primer starši ne dajo manjšim otrokom v roke škarij, ker so po mnenju nekaterih prenevarne,« je dodala Vidovičeva.

Veliko otrok je vrtec obiskovalo popoldne

Kot je razvidno iz kronike, je imel ptujski vrtec v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 26 dopoldanskih in kar 25 popoldanskih oddelkov, saj je bila takrat močna potreba po popoldanskem varstvu. Za skupno 51 oddelkov, torej okoli 1.500 otrok, je bilo zaposlenih zgolj 52 strokovnih delavk. Danes so kadrovski normativi popolnoma drugačni. Vrtec Ptuj trenutno obiskuje 807 otrok, strokovnih delavk pa je več kot dvakrat več kot pred 50 leti, in sicer 103. V igralnicah je poleg vzgojiteljice prisotna še pomočnica vzgojiteljice. Mateja Lobenwein, ravnateljica Vrtca Ptuj, je poudarila, da danes komaj napolnijo štiri oddelke izmene – dve zjutraj in dve popoldne. Največji delež otrok v teh oddelkih prihaja iz okoliških občin. Ptujski vrtec je v 80. letih rasel tako po številu enot kot tudi po kakovosti izvajanja programov, prav tako ostaja mentorsko središče. Še vedno pa se pojavljala kar nekaj izzivov. Po besedah Lobenweinove je eden večjih vključevanje otrok priseljencev in njihova integracija. Prav tako je pomembno ohraniti visok nivo podpore za otroke s posebnimi potrebami, predvsem z dodatno strokovno pomočjo, in zagotavljanje ustreznih prostorskih normativov. »V sodobnem času opažamo, da starši pogosto želijo svoje otroke zaščititi pred manj prijetnimi čustvi, kot so jeza, žalost, razočaranje ali strah. Pri tem pa nehote spregledajo, da so vsa čustva naraven in pomemben del otrokovega razvoja. Če otroku ne dopustimo, da jih prepozna, izrazi in se z njimi nauči soočati, mu odvzamemo dragoceno priložnost za razvoj čustvene opolnomočenosti,« je še dodala Lobenweinova.

Več v Štajerskem tedniku