metka ostroško

Hedvika je mama, tašča, babica, sestra, teta, soseda in prijateljica, ki jo mnogi poznajo kot dobrovoljno, delovno in iskreno žensko z veliko ljubeznijo do pesmi, družine in ljudi.

Slavje je potekalo v prijetnem vzdušju v gostišču Pri treh lipah v Vidmu, kjer so se zbrali družinski člani in prijatelji, da bi ji s pesmijo, plesom in toplimi besedami zaželeli vse najboljše.

Za posebno presenečenje so poskrbeli člani Folklornega društva Rožmarin Dolena, katerega dolgoletna in aktivna članica je bila tudi slavljenka. Zaplesali so nekaj domačih haloških plesov, nato pa skupaj z njo še zapeli – kot v starih časih, ko je Vikica s srcem vodila skupino ljudskih pevcev in skrbela, da pesem Haloz ne utihne.

Hedvika Ostroško je bila dolga leta vodja skupine ljudskih pevcev v okviru FD Rožmarin Dolena. Za svoje delo je prejela številna priznanja in zahvale za ohranjanje ljudske pesmi Haloz, ki se po njeni zaslugi prenaša iz roda v rod.

Rojena je bila leta 1935 v Doleni 27 na Vildonu. Oče Hanzek in mama Ana sta z veliko truda preživljala devet otrok. Vikica se spominja otroštva kot časa težkega dela in skromnosti – doma so imeli manjšo kmetijo, delo pa je trajalo od zore do mraka. Že kot deklica je hodila v »taberhe« kmetom na ravnino, kjer je od zgodnjega jutra do poznega večera delala za »korpo« krompirja.

Otroci so postopoma zapuščali dom v iskanju boljšega življenja. Vikica je bila gospodinjska pomočnica pri Lenartovih ter zraven delala v njihovem šiviljskem obratu na Ptuju, kasneje so je preimenoval v Delto Ptuj, kjer je delala vse do upokojitve.

V tem času je spoznala moža Ludvika. Ker sprva nista imela lastnega doma, se je z otrokoma Miranom in Romano preselila k sestri v Tržec, medtem ko je Ludvik hodil v službo in gradil njuno hišo na Turniščah. Tja so se preselili, ko sta bili urejeni kuhinja in sobica – skromno, a s toplino in ponosom.

Življenje ji ni prizaneslo; pred leti je izgubila moža in hčer. Kljub bolečini jo še vedno spremljata pesem in vedrina. V lanskem avgustu je zbolela, iz bolnišnice Ptuj pa se je nato preselila v Dom upokojencev Ptuj.

Vikica je bila odlična gospodinja in kuharica, ki je znala iz skromnih sestavin pripraviti okusne domače jedi. Rada je skrbela za vrt, kjer je vedno cvetelo in dišalo po sezonskih pridelkih. Ob svojih štirih vnukih Urški, Staši, Vidu in Nevi, ki jo redno obiskujejo, se vedno razneži – vsak obisk ji pomeni praznik. V prostem času rada pokliče sorodnike in znance, saj jo iskren pogovor in smeh napolnita z energijo.

V Domu upokojencev Ptuj se je pridružila pevski skupini in še vedno rada zapoje ob različnih priložnostih. Ob njenem jubileju so ji tam pripravili sladko presenečenje – torto in iskrene čestitke, ki so jo ganile do solz.

Vsi, ki jo poznajo, ji iz srca želijo še veliko zdravja, vedrine in širokih nasmehov. Naj jo še dolgo spremljata pesem in toplina, ki ju je vse življenje tako velikodušno delila z drugimi.