Osebni arhiv

Obiskovali smo OŠ Sv. Tomaž pri Ormožu z ravnateljem Ignacem Omanom.

Zbrali smo se 19. septembra v gostišču Prosnik v Ormožu. Srečanje bo ostalo nepozabno, saj smo obudili mnogo spominov, ki so bili skoraj že pozabljeni, vendar smo jih oživili.

To smo bili povojna generacija, katerih starši so občutili vse vojne grozote. Otroci so morali ostajati doma, izpuščati pouk, kajti starši so jih potrebovali doma, pri delu na polju, pri kmečkih opravilih, saj ni bilo nobenih strojev. Vse se je delalo s krampom in motiko.

Bili smo skromni, kajti razkošja nismo poznali. Naše obleke in čevlji so bili temu primerni. Poleti skoraj vedno bosi, pozimi pa gumi škornji z »onučo«, ne pa snežki in termo nogavice kot danes. V šolo smo hodili peš, in to tudi nekateri od sedem do devet kilometrov daleč.

Sami pridelali zelje in fižol, kuhali marmelado ...

V šoli smo sicer imeli toplo malico: kruh, kavo, mleko in čaj. V določenih mesecih tudi kaj več, kajti šola je imela v lasti njivo in na njej smo s pomočjo šolskih delavk in učencev pridelali kar nekaj zelja in fižola. Ob njivi je bil nasad sliv. Tudi te smo obrali in očistili, kuharice so skuhale sladko marmelado.

Za krompir smo poskrbeli učenci, saj smo v jeseni določili datum oziroma dan, ko smo vsi v šolo prinesli krompir, vsak pač po svojih zmožnostih. Tako smo se prebijali skozi osnovnošolska leta. Bili smo kljub temu veseli, razigrani in z vsem zadovoljni.

Bili smo generacija 57–65. Takrat smo se razšli, vsak po svoji poti. Z nekaterimi se nismo srečali nikoli več, nekaterih ni več med nami, vendar spomini ostajajo. Bili smo mladi in srečni. Sedaj smo se zbrali v prijetnem druženju, polnem čustev in klepeta. Tudi nazdravili smo naši 60. obletnici konca osnovne šole. Ob koncu srečanja je bila največja želja vseh, da se še srečamo, mogoče tudi večkrat.

Zapisala: Nada Bezjak