Sošolci so se srečali po 50 letih: »Kak pa si kaj ti? Kje živiš zdaj?«
Zelo razveseljujoče je bilo po dolgem času prejeti vabilo na skupno srečanje po petih desetletjih zaključka osnovnošolskega izobraževanja. Po tolikem času smo se namreč srečali sošolci dveh razredov, ki smo zaključili šolo leta 1976.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Na srečanje smo se odpravili polni pričakovanj, pa tudi vprašanj, koliko se nas bo sploh zbralo, se bomo še prepoznali … Zbrali smo se na dogovorjenem mestu pri cerkvi in se rokovali, tudi objeli ter pozdravljali z nasmehi. Seveda so padla tudi vprašanja: »Oprosti, mi poveš ime?« Nekateri se namreč nismo videli od zaključka šole.
In potem se vrstijo vprašanja: »Kak pa si kaj ti? Ki si zdaj?« Tako lepo je ušesa pobožalo haloško narečje, čeprav ga veliko več ne govori, saj so se odselili in vživeli v drugem okolju. Ampak samo v Leskovcu imamo skupne spomine, skupno otroštvo. Ker smo skupaj hodili k verouku, marsikdo od nas je v otroštvu pel tudi na koru, smo se najprej zbrali v cerkvi.
Pater Vladimir Rufin Predikaka nas je počastil z lepo mašo in nagovorom za naše zdravje. Spomnili smo se tudi teh, ki jih ni več med nami, in šli na pokopališče. Po tihem se je ob grobovih obudil spomin na skupno otroštvo z njimi.
Zvonec je ostal na steni kot nekoč
Potem je sledil obisk naše zgradbe, v kateri je osnovna šola. Dala nam je dosti znanja. Zdaj je v veliki meri prenovljena, dograjena, ampak ko smo vstopili in zagledali zvonec, ki visi na steni, je bil ta še vedno isti, tisti pravi! Seveda smo se ga morali dotakniti, ob tem pa obujali spomine, kako rezko ga je bilo slišati ob začetku šolske ure in kako blagodejno ob koncu. So tako slišali tudi učitelji?
Nato smo se posedli v razredu kot nekoč, skupaj z obema razrednikoma, Lahovo in Murkom, sedanja vodja šole Marjana Notersberg pa nam je predstavila celotno zgodovino šole. Moram dodati, da smo poslušali veliko bolj pozorno kot nekoč, ko smo bili še učenci …
Za spomin smo se pred šolsko zgradbo tudi fotografirali, potem pa je sledilo družabno srečanje ob podlehniškem ribniku, kjer smo se ob sproščenem klepetu spominjali naših dogodivščin iz osnovnošolskega obdobja. Dogovorili smo se tudi, da se spet srečamo čez pet let.
Zinka Trafela
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
