MH

Še kot dvajsetletno dekle je s fotoaparatom, vrednim 100 evrov, začela delo, ki jo je popolnoma osvojilo in mu je predana še danes. »Moje prvo fotografiranje je bila poroka prijateljice, ki si je zaželela, da jo fotografiram. Pred tem sem ljubiteljsko fotografirala naravo in moje fotografije so ji bile všeč. Seveda sem se sprva ustrašila, kako bo, saj tovrstnih izkušenj nisem imela, a takšen je bil začetek. Še kako živ je spomin na drugo poroko, na katero sem prišla s tem malim fotoaparatom. Uf, kako mi je bilo nerodno, ko sem zagledala, da ima priča precej boljši fotoaparat od mene, ki sem bila dejansko najeti fotograf. Kar skrila bi se najraje. Še danes sicer trdim, da je fotografska oprema pomembna, a še pomembnejše je fotografovo oko,« se je svojih začetkov spomnila zgovorna fotografinja, ki sicer izvira iz Celja. Kot je dejala, sprva ni imela niti avtomobila. »Moje prve stranke sem naprošala, da naj pridejo pome. Mami se je čudila, kdo neki bo hodil … A so prišli.« Sčasoma je bilo posla vse več in ugotovila je, da lahko od tega živi. Danes razpolaga z nekaj tisočaki vredno fotografsko opremo in lastnim studiem v Središču ob Dravi.

Kap med fotografiranjem

Njeno delo je nadvse pestro in razgibano. V fotografski objektiv ujame najpomembnejše življenjske dogodke posameznikov in družin, od veselih do tistih najbolj tragičnih. »Praktično celoten cikel življenja – od rojstva do smrti, ob katerem, če službe ne opravljaš zgolj in samo zaradi denarja, doživiš pravo razsežnost. Lahko bi napisala knjigo o vseh izkušnjah, ki sem jih doživela. Žal se med mojim delom dogajajo tudi kakšni neljubi dogodki. Tako sem na primer doživela, da je med fotografiranjem nekega krsta enega izmed povabljenih zadela kap. Kar obnemela sem. Zadnje čase opažam tudi nekaj povpraševanj po fotografiranjih pogrebnih slovesnosti, čeprav tega najraje ne počnem oz. bolj redko. Toda lani sem pristala na tri in še zdaj mi gredo kocine pokonci ob spominu na enega. Šele na pogrebu sem namreč izvedela vzrok smrti pokojne. Šlo je za mamico dveh mlajših otrok, ki je storila samomor. Fotografije so pričale o veliki žalosti …«

Po končanih fotografiranjih studio marsikdaj v kaosu

Vedno znova išče nove poti, kjer bi lahko razvijala svojo fotografsko žilico. V prostem času stika za simpatičnimi kotički v naravi in po pinterestu brska za novimi idejami, tematikami. Kljub kilometrini ob dobrih fotografijah še vedno čuti vznemirjenje: »V mojem studiu včasih vlada pravi nered. Od kakcev, plenic, živali do kosov mesa. Za veliko noč sem na primer pripravila družinska fotografiranja z živalmi, piščančki in zajčki. Fotografije so popolnoma uspele, toda studio je bil po končanem delu katastrofalen. Poln kakcev in smradu. Po tem, ko sem odložila fotoaparat, sem prijela za krpe in metlo …«

Namesto statičnih portretov ima najraje fotografiranja oseb v akciji. Največ povpraševanj je sicer po družinskih fotografiranjih, predvsem ob različnih praznikih. Še zlasti je veliko fotografiranj pred božično-novoletnimi prazniki, nekoliko manj pa ob rojstnih dnevih, ki so bila včasih stalnica.

Več v Štajerskem tedniku