MV

Danes je vse drugače, ugotavlja Belšak, ki se spremembam ne upira, vsem pa svetuje: »Družite se, ne zaklepajte se v sobe in vsaj malo se 'losajte' telefona.«

Dolgoletni predsednik PGD Podlehnik Andrej Belšak je že od otroštva rad v družbi ljudi. Ko so se z Janškega Vrha preselili na Gorco, je bila njihova hiša kot neke vrste vaški 'punkt'. »Oče je imel telefon in karkoli se je zgodilo, so ljudje prišli do nas. Naslednji telefon je bil šele v Podlehniku.«

Imeli so tudi živino, a ne v svojem, temveč v skupnem hlevu, nekaj deset metrov oddaljenem od hiše. »Moja skrb je bila nahraniti živino, zvečer pa prinesti pitno vodo iz vaškega studenca za naslednje jutro. Takrat je pač tako bilo, če ti je starš, učitelj ali župnik kaj rekel, si to naredil.«

Že kot drugošolec pa je odšel od doma, in sicer se je med tremi sorojenci javil, da gre živet k babici v Zavrč, ki je ostala sama. »Sprva nisem niti vedel, v kaj se podajam. Imela sva kravo Cvetko, svinjo, bil sem neke vrste pastirček tudi drugim kmetom. Pomagal sem nositi škropiva, in ko so prišli premožnejši vikendaši iz Formina oz. s Pola, kot smo rekli, smo jedli tudi kekse, klobase ... Pri babici sem ostal le eno šolsko leto, vendar sem se vse počitnice vračal v Zavrč, tudi v srednji šoli. Kasneje tudi zato, ker so imeli kino.« In prvi film, ki si ga je kot najstnik ogledal na velikem platnu? »Mislim, da je bil film Elvisa Presleyja, sicer pa smo gledali kavbojske filme.«

Za teden dni na Titov rojstni dan

Več v Štajerskem tedniku