Freepik

Tepežkanje je star slovenski ljudski običaj, ki se je ohranil predvsem na podeželju in je vezan na 28. december, dan nedolžnih otrok. Čeprav ime zveni strogo, običaj ni imel nasilnega pomena, temveč simbolnega in igrivega.

Običaj izhaja iz krščanske tradicije, povezane s spominom na svetopisemske nedolžne otroke, hkrati pa ima tudi starejše, predkrščanske korenine. V preteklosti so ljudje verjeli, da rahlo udarjanje z zelenimi vejami prinaša zdravje, moč, srečo in rodovitnost v prihajajočem letu.

Kako je potekalo tepežkanje

Na ta dan so otroci (ponekod tudi odrasli) zjutraj hodili od hiše do hiše. S seboj so imeli leskove, drenove ali brezove vejice, s katerimi so domače nežno in simbolično “potapkali” po nogah ali zadnjici. Ob tem so izgovarjali kratke rime ali voščila, na primer želje po zdravju in dobri letini. V zameno so tepežkarji dobili suho sadje, orehe, jabolka, piškote ali drobiž. Običaj je imel igriv značaj in je bil za otroke vesel dogodek. 

Danes se tepežkanje večinoma ne izvaja več v prvotni obliki. Če se še pojavi, je to predvsem kot kulturna predstavitev, folklorni dogodek ali simbolična igra brez kakršnega koli udarjanja. Sodobni pogled poudarja pomen kulturne dediščine, ne pa dejanskega izvajanja dejanja.

Večina raziskovalcev meni, da tepežkanje izhaja iz predkrščanskih verovanj, povezanih z naravo, rodovitnostjo in novim letnim ciklom. Zimski čas okoli konca decembra je veljal za prelomno obdobje, ko se je staro leto iztekalo in se je simbolno rojevalo novo. Zelene vejice (leska, dren, breza) so bile simbol življenjske moči, zdravja in rasti, zato naj bi rahlo udarjanje prenašalo to moč na človeka.

Podobni običaji drugod po Evropi

V ljudskem verovanju dejanje ni pomenilo kaznovanja, temveč zaščito pred boleznijo, nesrečo in slabimi duhovi. Šlo je za t. i. magično dejanje, s katerim so ljudje želeli zagotoviti dobro letino, telesno moč in dolgo življenje.

Tepežkanje ni značilno samo za Slovenijo. Podobne običaje poznajo tudi: na Slovaškem in Češkem, v Avstriji, na Madžarskem in v delu Balkana.

Vsaka vrsta šibe ima svoj pomen

Vsaka vrsta lesa ima v ljudskem izročilu poseben simbolni pomen, povezan z zdravjem, močjo in srečo.

Leska je veljala za čarobno drevo. Pomenila je: zaščito pred boleznimi in nesrečo, modrost in življenjsko energijo, povezanost z dobrimi silami narave. Leskove vejice so bile med najpogosteje uporabljenimi.

Dren je v ljudskem izročilu je simboliziral zdravje, telesno moč, vzdržljivost in dolgo življenje. Znani pregovor »zdrav kot dren« izvira prav iz tega verovanja.

Breza je pomenila pomlad, obnovo, odganjanje slabega in starega. Pogosto se je uporabljala v obredih prehoda in očiščevanja.

Vrba je simbol življenja in prilagodljivosti, zaščite in rasti.