Veljku Trohi v spomin
##IMAGE-3044331##
Novembra letos je umrl prof. dr. Veljko Troha, upokojeni predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in v letih od 1966 do 1971 ravnatelj Gimnazije Novo mesto. V ožjem družinskem krogu so se od njega poslovili na pokopališču v Ločni.
Veljko Troha se je rodil 3. oktobra 1934 v Kranjcih, v občini Čabar na Hrvaškem. V zgodnjem otroštvu je izkusil vse tisto, kar noben otrok ne bi smel. Julija 1942 so celotno družino Italijani internirali na Rab in v Gonars. Po vojni so se preselili na Kočevsko, saj je bil med vojno njihov dom požgan. Njegovo odločitev za učiteljišče so zaznamovali, kot je povedal za zbornik Najbolj srečen kot učitelj, nekateri zanj pomembni učitelji v osnovni šoli. Njegovo prvo delovno mesto učitelja je bilo v letih 1954 in 1957 v Dolenji vasi pri Ribnici. Kakovostno delo v razredu in delovanje v kulturno-umetniškem društvu je privedlo do tega, da je bil osebno povabljen na študij pedagogike in psihologije. Leta 1957 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na študij pedagogike in psihologije, vmes pa delal kot vzgojitelj v domu srednje gozdarske šole v Ljubljani.
Po zaključku študija se je leta 1962 zaposlil kot profesor pedagogike in psihologije na učiteljišču v Novem mestu. Septembra leta 1965 je Veljko Troha postal ravnatelj Gimnazije Novo mesto in na tem mestu nasledil Palmiro Kasesnik, ki je šolo vodila od leta 1946.
Ena prvih nalog, ki je tudi Veljka Troho čakala kot novega ravnatelja gimnazije, je bilo izboljšanje materialnih pogojev. Šola namreč ni imela ustreznih učilnic za sodoben pouk kemije in biologije, knjižnica je bila v neprimernih prostorih, pohištvo je bilo zastarelo, nujna je bila ureditev hodnikov, telovadnice in šolskega dvorišča. Šoli je celo grozil preklic verifikacije zaradi neustreznih pogojev za izvajanje gimnazijskega predmetnika, zato se je Veljko Troha na vso moč potrudil za izboljšanje pogojev dela in posodobitev učilnic.
V tem času je šolo pestilo tudi pomanjkanje ustreznih kadrov, kar je bilo povezano s tem, da za profesorje, ki bi prišli poučevat na gimnazijo, ni bilo ustreznih stanovanj. Kot ravnatelj je zaslužen, da je leta 1967 gimnazija od takratnega Pionirja kupila 2 kadrovski garsonjeri na Mestnih njivah.
Troha se je potem – leta 1972 - zaposlil kot predavatelj didaktike in pedagoške psihologije in kot predstojnik dislocirane enote Pedagoške akademije Ljubljana v Novem mestu. Želja po raziskovanju in objavljanju je botrovala njegovi odločitvi, da je leta 1978 sprejel mesto direktorja Pedagoškega inštituta v Ljubljani. V tem času je odprl vrata in podprl razvoj nekaterim področjem pedagogike, ki v tistem času še niso bila prepoznana kot potrebna, npr. vključevanje otrok s posebnimi potrebami v obstoječi šolski sistem. Leta 1982 se je zaposlil na Pedagoški akademiji v Ljubljani in tam ostal vse do leta 1996, ko se je upokojil. Tam je predaval in najprej vodil tudi seminarje z dveh temeljnih področij - iz teorije vzgoje in didaktike interesnih dejavnosti. Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je deloval ravno v času, ko se je akademija preoblikovala v fakulteto, kar je pomembno zaznamovalo nadaljnji razvoj ustanove.
Poleg pedagoškega dela in vodstvenih funkcij je bil Veljko Troha član številnih organov, med katerimi je potrebno še posebej izpostaviti njegovo delo v Strokovnem svetu za vzgojo in izobraževanje že v letih od 1979 do 1982, ko je vodil komisijo za prenovo osnovne šole. Leta 1988 je bil najprej namestnik predsednika Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje, od leta 1992 pa do 1996 pa njegov predsednik. V čas prehajanja iz enega v drugi družbeni sistem je bilo vodenje strokovnega sveta poseben izziv.
Veljko Troha je bil eden vidnejših strokovnjakov na področju pedagoških znanosti. Njegova področja raziskovanja so bila povezanost šole z družbenim okoljem, prostočasne dejavnosti in izobraževanje učiteljev. Na vseh si je prizadeval za zmanjševanje centralizacije šole in njene represivne naravnanosti, spodbujanje otrokove individualnosti in profesionalnega razvoja učiteljev ter razvoj specialnih didaktik.
Veljko Troha se je v spominu svojih sodelavcev in dijakov zapisal kot visoko strokoven, predan, razumevajoč, načelen, odprt in topel človek. Letos oktobra so se mu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani z monografijo Najbolj srečen kot učitelj poklonili ob življenjskem jubileju z opisom njegove bogate poklicne poti. Vsi članki in tudi javna predstavitev monografije so bili globok poklon izjemnemu znanstveniku, odličnemu pedagogu, ki je s svojo človečnostjo in moralno držo pustil neizbrisen pečat generacijam svojih učencev, študentov in poklicnih kolegov.
