103-letni borec NOB Stanko Kušljan obiskal bolnišnico, v kateri je ležal med vojno
Partizanskega mitinga na Bazi 20 se je udeležil tudi Stanko Kušljan, najstarejši borec NOB na Dolenjskem. Je nosilec partizanske spomenice, ima medaljo za hrabrost in je prejemnik številnih drugih priznanj. V začetku leta 1942 se je priključil Gorjanskemu bataljonu, nato je bil borec v Cankarjevi brigadi. Ko so 30. junija 1944 napadali Bosiljevo na Hrvaškem, je bil ranjen. Strel ustaša ga je ranil v prsi in odpeljali so ga na zdravljenje v bolnišnico Zgornji Hrastnik, skrito sredi kočevskih gozdov, kamor so na treh vozovih prepeljali ranjene soborce. Ob prihodu v bližino bolnišnice so vsem ranjencem zavezali oči in jih pospremili do barak. Tov. Stanko se je še spomnil borca s Primorske, ki je med zavezovanjem oči začel jokati, saj je bil prepričan, da ga bodo ustrelili. Pomiril se je šele potem, ko so prišli do bolnišničnih barak.
Partizansko bolnišnico Zgornji Hrastnik so začeli graditi februarja 1943 v Kočevskem rogu v bližini Bukove gorice. Bila je prva bolnišnična postojanka v Kočevskem rogu; v njej se je zdravilo več kot 400 težkih ranjencev. Prvi objekti na tem mestu sta bili zasilni baraki in pokrita kuhinja. Decembra 1943 je bolnišnica dobila upravnika. To je postal dr. Janez Miličinski - Peter in takrat se je začela bolnišnica tudi širiti. Konec januarja 1944 so poleg obstoječih barak zgradili novo operacijsko barako, v kateri so uredili aseptično operacijsko sobo z operacijsko mizo in v njej izvajali najtežje operacije. Konec februarja 1944 je bila zgrajena še dodatna večja baraka za ranjence s septično operacijsko sobo, kjer so opravljali bakteriološke preiskave, občasno pa so jo uporabili tudi kot porodno sobo. Bolnišnica je pomenila velik uspeh za narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem, saj je neprekinjeno delovala dobri dve leti. Bolnišnica je bila leta 1999 proglašena za kulturni spomenik državnega pomena.
V spremstvu Boruta Likarja, predsednika Pokrajinskega sveta ZB za vrednote NOB Dolenjske in Bele krajine, se je tov. Stanko peš odpravil do bolnišnice. Spomin na preživeti čas in zdravljenje v bolnišnici Zgornji Hrastnik je v njem še vedno živ. Razveselil se je pogleda na posteljo, na kateri je ležal, in se spomnil imen tovarišev, s katerimi se je skupaj zdravil v baraki.
Mnogi od njih niso preživeli. Njih 69 je pokopanih na pokopališču pri bolnišnici in med njimi je tudi sokrajan tov. Stanka, Ivan Vinkšelj. V spomin na vse umrle, ki v tišini mogočnih kočevskih gozdov počivajo na tem pokopališču, sta tov. Stanko in tov. Borut položila venec in se poklonila spominu na vse tovarišice in tovariše, borke in borce, ki so umrli v bolnišnici Zgornji Hrastnik ali padli med 2. svetovno vojno in dali svoja življenja za svobodo slovenskega naroda. Slava jim.
