Splet

Dr. Vinko (Vincenc) Beličič, uveljavljen zamejski literat, se je rodil v Črnomlju. Po očetovi (Anton) prezgodnji smrti v prvi svetovni vojni je otroštvo preživel z materjo Katarino, roj. Petric, na skromni domačiji v Rodinah. Zaradi revščine je bila njegova pot do izobrazbe zahtevna: mati je za sinovo šolanje celo prodala edino imetje – kravo.

Splet

Osnovno šolo je obiskoval na Talčjem vrhu in v Črnomlju, gimnazijo pa v Novem mestu. Na željo matere naj bi postal duhovnik, vendar se je Beličič odločil za slavistiko, ki jo je leta 1940 dokončal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med študijem je bil tudi na izpopolnjevanju italijanščine v Milanu.

Že kot dijak in študent je objavljal v številnih revijah (Mentor, Žar, Mladika, Dom in svet, Slovenec, Straža v viharju …) ter sodeloval v katoliškem društvu Straža. Po vojaškem roku v Beogradu (1940–41) se je poročil in nekaj časa živel v Beli krajini. S svojim znanjem italijanščine je domačinom pomagal pri stikih z okupatorjem, a zaradi nevarnih razmer (poboji!) se je z ženo preselil v Ljubljano. Poučeval je na uršulinski gimnaziji in II. gimnaziji ter urejal glasilo Vzajemne zavarovalnice. V tem času je izdal povest Molitev na gori (1943) in zbirko Češminov vrt (1944).

Splet

Ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, nato v Italijo, kjer je bil sprva v begunskem taborišču Montigo. Jeseni 1945 je začel poučevati na slovenskem liceju Franceta Prešerna v Trstu. Z ženo Elico sta se v Trstu ponovno združila šele leta 1947. Kot soustvarjalec obnavljajočega se slovenskega šolstva je pomembno sodeloval pri pisanju učbenikov, kasneje pa na univerzi v Milanu opravil doktorat.

Obsežno je ustvarjal v prozi in liriki, pripravljal oddaje za Radio Trst, prevajal in urednikoval. Kritik Franca Buttolo je o njegovem delu zapisala: »Lirske pesmi z belokranjskimi motivi so domotožne in erotične, kraški motivi pa razkrivajo bivanjsko tesnobo. Prva pripovedna dela so ljubezenska in religiozna, v poznejših pa junaki kljub predanosti katolištvu prihajajo do spoznanja o odsotnosti varnega zatočišča.«

Ker je bil v Jugoslaviji nezaželen avtor, je objavljal pod številnimi psevdonimi (Hmelnicki, Olaf Severni, Volkun Belopoljski …). Njegove knjige so bile dolgo prepovedane, član Društva slovenskih pisateljev pa je lahko postal šele leta 1989. Šele po osamosvojitvi Slovenije (1991) so bila njegova dela znova dostopna slovenski javnosti. Za svoj prispevek k literaturi in kulturi je prejel naziv častni občan občine Črnomelj.

Splet

Gmajna

Gmajna, ti last nikogar,
stekališče zgubljenih steza,
nezapuščena od sap in ptic,
nezapuščena od mojega srca.

Gmajna, ti last nikogar:
le kdor je odrinjen kot ti,
naslanja se rad na minulost ograd
in gleda mračenje od vseh strani.

Splet

Bibliografija (izbor)

Poezija

Češminov grm (Ljubljana, 1944)

Pot iz doline (Trst, 1954)

Gmajna (Trst, 1967)

Bližine in daljave (Trst, 1973, 1993 – izbrano delo)

Pesem je spomin (Trst, 1988 – izbrano delo)

Izbrane pesmi (Trst, 1991)

Povesti

Molitev na gori (Ljubljana, 1943)

Nekje je luč (Trst, 1975)

Leto borove grizlice (Celovec, 1981)

Človek na pragu (Celovec, 1985)

Leto odmrznitve (Gorica, 1992)

Splet

Črtice

Kačurjev rod (Gorica, 1952)

Dokler je dan (Buenos Aires, 1958)

Nova pesem (Buenos Aires, 1961)

Med mejniki (Gorica, 1971)

Žolto-rdeči voziček (Trst, 2001)

Eseji in proza

Prelistavanje poldavnine (Gorica, 1980)

Vinka Beličiča pogled nazaj (Trst, 1983)

Cerkničan treh domovin (Trst, 1987)

Prelistavanje polstoletja (Trst, 2000)

Na vetrovni postojanki (Celje, 1997)

Učbeniki

Zgodovina slovenskega slovstva (Gorica, 1946, soavtor)

Slovenska čitanka II (Trst, 1947)

Slovenska lirska pesem (Trst, 1950)

Obča zgodovina I (Trst, 1976)

Splet

Prevodi

Giovanni Papini: Priče trpljenja Gospodovega (Ljubljana, 1940, 1998)

Paul Claudel: Zamena (1952)

François Mauriac: Asmodej (1952)

Hugo von Hofmannstahl: Salzburški veliki oder sveta (1953)

Alessandro Manzoni: Adelchi (1964)

Uredništvo

Straža v viharju (1934)

Stvarnost in svoboda (Trst, 1952–1953, sourednik)