Splet

Janez Kmet je zet belokranjskega pesnika Otona in Ani Župančič, poročen s hčerko Jasno (pediatrinja in infektologinja), s katero sta se spoznala v partizanih, sicer pa tudi nečak pisateljice Marije Kmet.

Rodil se je na Colu, kjer je bil njegov oče Herman učitelj. Dekliški priimek mame Julijane je bil Kos. 

Po italijanski zasedbi Primorske po koncu prve svetovne vojne in fašističnem pritisku na Slovence se je družina leta 1924 preselila v Kraljevino SHS. Janez je zaključil osnovno šolo v Ribnici in nadaljeval šolanje na gimnaziji v Kočevju, kjer je leta 1935 maturiral. Odločil se je za študij na ljubljanski medicinski fakulteti, a ker je ta imela takrat le pet semestrov, je študij nadaljeval v Zagrebu. Tu se je tudi navdušil nad komunistično ideologijo in postal član Komunistične partije Jugoslavije.

Po razpadu Jugoslavije je prekinil študij in se konec leta 1941 pridružil NOB. Sprva je deloval v partizanskih enotah (partizansko ime Mirko), pozneje pa kot aktivist na Gorenjskem in Koroškem. Po koncu vojne je nadaljeval študij medicine in bil prvi diplomant 1946 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot prvi »doktor medicinae universae na Medicinski fakulteti v Ljubljani« je bil deležen velike pozornosti, zato so podelitvi diplome prisostvovali ne le dekan, pač pa tudi rektor univerze, minister za zdravstvo in številni visoki politiki.

Še isto leto je odšel na specializacijo epidemiologije nalezljivih bolezni v Moskvo. Promoviral je z raziskavo zatiranja pegavice, ki je temeljila na jugoslovanskih izkušnjah v času NOB in medvojnih izkušnjah v Sovjetski zvezi. Tu je dočakal tudi resolucijo informbiroja in po vrnitvi v domovino 1948 zašel v težave.

V začetku leta 1949 je bil interniran na Goli otok kjer je »revidiral svoja stališča« in bil oktobra 1949 izpuščen. Po odpustu iz taborišča je dobil službo na Ministrstvu za zdravstvo kjer je bil vodja oddelka za zatiranje nalezljivih bolezni in dosegel velike uspehe na področju zaščitnega cepljenja proti kozam, davici, oslovskem kašlju, in raziskavah klopnega meningoencealitisa.

Kljub nasprotovanju oblasti (ta je zahtevala, da bi bilo cepljenje plačljivo) se je lotil velikega projekta zatiranja otroške paralize in Slovenija je celo desetletje pred ostalo Jugoslavijo to bolezen izkoreninila.

Leta 1958 se je lotil raziskav na področju malignih tumorjev na ljubljanskem Onkološkem inštitutu, kmalu pa postal sodelavec inštituta Sloan-Kettering v New Yorku, kjer se je vključil v mednarodno raziskavo želodčnega raka. Od leta 1965 je v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) deloval po vsem svetu. V letih 1965–67 je v okviru dejavnosti centra SZO za proučevanje raka v Ženevi vodil v raziskave o raku v ustni votlini v Sovjetski zvezi in Aziji. Leta 1968 je bil imenovan za člana Mednarodnega centra za raziskovanje raka v Lyonu (v okviru WHO) in pričel z raziskavami raka na požiralniku v kaspijskih območjih Irana. A iranska revolucija leta 1977 mu je preprečila dokončanje poglobljenih raziskav. Moral je zapustiti Teheran, kjer je vodil poseben oddelek Svetovne zdravstvene organizacije in se odločil upokojiti, a je še naprej ostal svetovalec WHO.

Kolegi zdravniki so menili da je bil dr. Kmet vedno za desetletje pred drugimi raziskovalci raka.

Leta  1976 je ob neki priložnosti dr. Janez Kmet svojo prehojeno pot opisal z besedami: »Dogodkov je bilo preveč in bili so preveč različni, kot bi jih lahko pričakovali pri nekom, ki je bil rojen med prvo svetovno vojno, občutil še kot otrok prve nastope fašistov, se po srečni adolescenci spustil v vrtinec druge svetovne vojne, jo preživel in se odpravil v Moskvo, Meko takratnega našega sveta.

Bil sem hudo razočaran. Po tistem svet ni bil nikoli več tak, kot je bil prej … Preživel sem zelo veliko matur. Moji kriteriji za življenjsko maturo so zelo strogi. Po vsem, kar sem doživel in preživel med borbami, zmagami in porazi svoje generacije, me vedno bolj prepričuje stara ruska življenjska deviza, ki jo je izkopal Solženicin in ki pravi: ,Resnično, človek se giblje med dvema absolutnima meriloma, s svojo vestjo in smrtjo’.

Morda je taka življenjska deviza preveč romantična za današnjo mladino, vendar je moja generacija še poznala romantiko’.«

Sicer »le« osem-mesečna izkušnja taborišča Goli otok ga je zaznamovala za vse življenje, saj po njej svet zanj ni bil več isti.

V tem kritičnem času po koncu vojne v kateri je v Sloveniji med vojno padlo najmanj 45 zdravnikov in 55 študentov medicine, po koncu vojne pa je v Sloveniji delalo le 600 zdravnikov (leta 1946 le 43 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, danes 290), si je oblast privoščila internirati na Goli otok, otok Grgur ter v Bilećo vsaj 20 zdravnikov in študentov medicine.

Praviloma so jih zaradi banalnih verbalnih »prekrškov« obsodili kar politični organi – znan je le en primer sodbe sodišča, ki je profesorja na MF dr. Milana Cundra obsodilo na 4 leta zapora (kazen je prestajal na Golem otoku in v Bileći), ker se je kritično izrazil o jugoslovanskem gospodarstvu.

Še večji absurd pa je, da je pred leti Vrhovno državno tožilstvo RS zavrnilo vlogo svojcev, da bi ga kljub krivični obsodbi iz leta 1948 rehabilitirali.