Milan Markelj

Maks Starc je prihajal iz ribniškega konca. Leta 1936 se je rodil na Bregu pri Ribnici na Dolenjskem. Doživel je težko vojno obdobje, polno strahu in lakote, ko so morali z družino zapustiti dom, pa odhod očeta, zato je vse življenje do mame čutil izredno spoštovanje, ljubezen in hvaležnost.

Po osnovni šoli v Ribnici je končal gimnazijo v Kočevju, nato pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani študij geografije. Tudi povojna študentska leta je zaznamovala huda revščina. Kot profesor se je zaposlil na OŠ Trbovlje, saj je iz teh koncev prihajala njegova žena Marinka, leta 1972 pa se je z družino preselil v Novo mesto, ker je do upokojitve leta 1998 opravljal naloge ravnatelja na Centru srednjih šol in zadnjih deset let na OŠ Vavta vas.

Prepeval, igral harmoniko, kiparil

Življenje mu je vseskozi bogatila kultura. S petjem v številnih zborih - v šoli, v Trbovljah pri MPZ Zarja in MePZ Slavček, Učiteljskem pevskem zboru in Dolenjskem oktetu - je prispeval k večji kvaliteti zborovskega petja pri nas. Prejel je zlato Gallusovo značko.

V roke je še na stara leta rad vzel klavirsko harmoniko in si zaigral kako lepo ljudsko pesem, ter zraven zapel. Zadnja leta pa se je preizkušal tudi v izdelovanju dekorativnih predmetov in skulptur iz gline.

Izdal tri knjige

Pomembno mesto je pri njem zavzemala literatura. Pri pisanju je črpal iz svojega življenja, iz realnosti.

Pesmi - kar nekaj jih je napisal tudi v ribniškem narečju in mnogi se bodo spominjali, kako rad in doživeto jih je predstavil na kakih kulturnih dogodkih - in kratke zgodbe je objavil v mnogih zbornikih, izdal pa je tudi tri samostojne knjige: pesniško zbirko Odmev duše, spominsko prozo Srečanje s seboj ter ob 80-letnici avtobiografsko delo Bili so hudi, a tudi lepi časi. Zadnji dve sta prišli celo v najožji izbor za najboljšo knjigo v Sloveniji, izdano v samozaložbi. Druženje in ustvarjanje v literarni sekciji Društva upokojencev Novo mesto Snovanja mu je veliko pomenilo.

Slovo v sredo

Sodeloval je na številnih literarnih večerih, mnoge tudi simpatično vodil ter vrsto let urejal upokojensko društveno glasilo Sopotja. S svojimi organizacijskimi in voditeljskimi sposobnostmi je bil nepogrešljiv še v Likovnem društvu Mavrica Novo mesto, katerega članica je žena Marinka, ljubiteljska slikarka, s katero sta preko šest desetletij živela v ljubezni, razumevanju in spoštovanju.

Maksa Starca so odlikovale mnoge lepe lastnosti: poštenost, delavnost, skromnost, pa tudi smisel za humor, tako da je bilo v njegovi družbi vedno prijetno.

Slovo od pokojnika bo v sredo, 11. junija, na pokopališču v Srebrničah, kjer bo žara od 14. ure dalje v tamkajšnji poslovilni vežici, pogrebna svečanost pa ob 16. uri.