M. G.

Da nam leske ne usahnejo in ožage ne ugasnejo

Stojnice so se šibile pod bogastvom suhe robe in lončarije, množica obiskovalcev pa je prihajala od vsepovsod – tudi iz tujine – po znamenite ribniške izdelke.

Marsikdo je obstal ob mojstru, ki je iz kosa lesa s spretno roko izžagal kuhalnico ali žlico, drugi so občudovali lončarje, ki so glino spreminjali v prav posebne lončke in sklede. Ribniški sejem, 48. po vrsti — prvi je bil leta 1976, dva sta bila zaradi korone izpuščena — je bil tako spet vse tisto, kar ga dela edinstvenega: praznik domače obrti in dediščine, pa tudi praznik ljudi. Poleg nakupovanja so obiskovalce pritegnili še glasba, folklora, razstave, delavnice in nešteto pomenkovanj, iz katerih sta vrela pristni ribniški humor in šegavost.

Ni manjkalo niti ganljivih srečanj po dolgih desetletjih – kot da bi Ribnica na ta dan postala stičišče spominov in sedanjosti.

M. G.

Spomin na začetke sejma ostaja živ. Kočevarji in Ribničani so pravico do prodaje suhe robe in lončarskih izdelkov dobili že leta 1492 od cesarja Friderika III., sodobno sejemsko podobo pa so mu leta 1976 vdihnili člani Turističnega društva Ribnica pod vodstvom Andreja Klemenca. Njegove besede, da moramo napeti vse moči, »da nam leske ne usahnejo in ožage (velike peči za glino, op. p.) ne ugasnejo«, še danes odmevajo. In res – sejem je v skoraj pet desetletij v ena največjih turistično-etnoloških prireditev v Sloveniji.

M. G.

Iz lesa in gline stkana zgodba

Tudi letošnji protokolarni del je potekal na ustaljen način. Dopoldne so trg napolnili obiskovalci in povorka domačih društev, ki jo je z visoko dvignjeno leseno žlico simbolično vodil starosta sejma Metod Jaklič. Odločno je je zakorakal pred množico, pritegnil pozornost in dal ritem drugim v povorki društev in častilcev suhe robe, ki se je v nedeljo valila čez Škrabčev trg. Od zdomarjev, krošnjarjev Urbanov, godbe na pihala, čebelarjev, mojstrov lesne in glinene obrti na vozovih, vaških društev … Zbrane so nagovorili predsednik TD Ribnica Jože Zakrajšek, župan Samo Pogorelc in minister Matjaž Han.

»Iz lesa in gline je stkana ribniška zgodba, ki uči, da se s pridnostjo da prebroditi še tako trde čase. Ribnica je danes kraj, kjer se prepletata delo in ponos, tradicija in prihodnost,« je zbrane nagovoril minister. »Lepo je, ko se ob takem dogodku znamo zbrati in pokazati vsej Sloveniji, da v naših srcih prepevata sreča tradicije in obet prihodnosti – kot da bi leske še vedno govorile in žlice pripovedovale zgodbe,« je vzneseno povedal Pogorelc.

V turističnem društvu so tri mesece trdo delali, a se je splačalo. »Ljudstvo že ve, kam mora po poletnem trpljenju – prvo septembrsko nedeljo na okrevanje v Ribnico,« je dejal Zakrajšek, ki skupaj s sejmom praznuje dvajset let vodenja društva. Zbrane je že zdaj povabil, naj prihodnje leto znova obiščejo sejem, čez dve leti pa še jubilejnega, petdesetega. »Tam bodo žlice še dolge, smeh pa širok.« 

M. G.

Ne potrebuješ, a je v veselje

Ribniška govorica, pretkana s šegavostjo, je odmevala na stojnicah. »Ej, ljudje, ne bodite sramežljivi! Ta žlica ni kar kakšna – to je ribniška čarovnica za juhe, ki same od sebe postanejo slastne. Kdor kupi eno, dobi srečo, kdor dve, pa srečo za dve generaciji,« je jezik vrtel zdomar Jože Turk, ki prodaja, kot je oznanjal, tudi mokro robo. »Fantje, denarja ni, od izgube živimo. Je že tako, duš je vse več, penezov pa je vse manj,« je še naprej govoril in govoril, firbci so mu verjeli in odvezali mošnjičke.

»Če prideš na sejem, je treba nekaj kupiti – navsezadnje je to prva zapoved ribniške suhorobarske ustave,« je mnenje s strojničarjem na osrednjem trgu delil tudi Andrej iz Novega mesta. Anica iz kolpske doline pa je dodala. »Vsako leto rečem, da bom kupila le eno stvar, a potem odnesem domov pol vreče lesenih posodic. To je preprosto čar sejma – kupiš, česar ne potrebuješ, pa ti je kljub temu v veselje.«

M. G.

Vse manj jih je 

Na delu sejemskega prostora že več kot 40 na svojo stojnico vabi Andrej Mihelič iz Sodražice. Brez starih mojstrov pač ne gre. »Malo me prešine, ko vidim, da je okrog mene vse manj obrazov, s katerimi smo se srečevali nekoč. Številni so se poslovili s tega sveta, nekateri so bolni. Nimamo kaj – biološka ura rdeči naše vrste,« je skomignil z rameni. Sita, kljub vsiljivim tovrstnim izdelkom od vsepovsod, še vedno najdejo pot do kupca. Je pa res, da nekateri – predvsem mladino –, ko se ustavijo pred stojnico, ne vedo, za kaj gre. Tisti, ki iščejo izdelke za moko, fižol, žita ali semena, pa se lotijo nakupa takoj, pravi Andrej, ki se postransko ukvarja z obrtjo že šestdeset let.

Vsaj deset ali petnajst let je v ročno izdelovanje sit in rešet vpet tudi 88-letni Metod Jaklič, mož z začetka tega prispevka. Še vedno je neutrudljiv in še bolj ponosen, da se obrt iz tenkih letvic oziroma obodnic iz jelše, bukve ali leske, prenaša naprej. Za njo se namreč zanimajo tudi trije njegovi vnuki – najstarejši Anže, Nejc, ki mu je sicer bolj pri srcu prodaja, in najmlajši Mark, ki kot marljiva mravljica pomaga oblatiti deščice.

M. G.

Eno okrog ušes

»Zdaj sem na konju,« jih pohvali dedi, ki jim ob delu vedno pripoveduje najrazličnejše zgodbe. Med drugim se spominja: »Ko sem se jaz učil, me je ati, če sem kaj ušpičil, takoj primazal eno okrog ušes. In sem se takoj izboljšal. Pa mi je rekel: 'Sine, veš, jaz te ne kaznujem, samo možgančke malo pretresem, da boš še bolj priden.' In sem mu hvaležen.«

Sonce je na dan, ki ni bil tako vroč kot lanski, močno posijalo tudi za zidovi ribniškega gradu, kjer se je šibilo 90 rokodelskih stojnic iz vse Slovenije. Še 33 pa so jih na Škrabčevem trgu zasedli ribniški rokodelci. Tam so ribniški vinogradniki skupaj s prijatelji iz Maribora in suhorobarji počastili potomko znamenite trte z Lenta.

»Ta ribniška zgodba je v slovenskem prostoru nekaj posebnega. Toliko srčnosti in privrženosti, kot jo tu izkazujejo ribniški vinogradniki – ne da bi kogarkoli omalovaževali – je res nekaj izjemnega. Takšen je tudi njihov sejem. Strinjal bi se z mislijo vinske kraljice: les in vino res hodita z roko v roki,« je ob kozarčku žlahtne kapljice v sejemski direndaj nekaj topline vnesel tudi Stane Kocutar, znameniti skrbnik stare trte z Lenta.

Ribniški sejem je tako znova dokazal, da ni le prostor nakupovanja, temveč tudi srečevanja, ustvarjalnosti in ponosa na stoletja staro obrt. Je dogodek, ki ga moraš doživeti, da verjameš – in ki vsako leto potrdi, da Ribnica ostaja bukovo-leskova dežela, v kateri les še vedno govori svoj jezik. In ga bo vedno govoril.