M. L.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Grad Pišece ji je bil položen v zibelko. Ne tisti kamniti grad, ampak duh gradu Pišece, in ta jo spremlja vsa leta potem in navdihuje za lepe občutke. Ona pa mu vrača: leto za letom ga obiskuje in grad, kakor da čuti njeno neskončno naklonjenost, vztraja v svojem kamnitem osemstoletnem življenju, in celo več – zdaj obnovljen zre v prihodnost.

· Dolgo časa so ga čakali

Po milijonski obnovi in 12 letih čakanja je grad Pišece vendarle odprt

Tatjana Schnabel, ona je ta njegova družica, se, srečna ob njegovi stoletni mogočnosti, veseli njegovega najnovejšega blišča, kot ga je prejel z dosedanjo obnovo, kronano z uradnim odprtjem 12. septembra 2026. Tatjana je na grad spet prišla v soboto ob uradnem odprtju. Obisk graščinskega hriba v zelenem objemu Orlice ji je bil tudi tokrat stokrat poplačan z najlepšimi občutki, ki jo prevzamejo vsakič, ko iz Nemčije, kjer živi že šestdeset let, pride nazaj v kraje svojega otroštva.

Neznana Nemčija

V Nemčiji živi v bavarskem mestu Kaufbeuren. Tja so njo in brata starši vzeli s seboj leta 1966, ko je bila Tatjana stara deset let. Mama je šla v Nemčijo leto poprej, že pred njo je na delo tja odšel ata. V Nemčiji je v šoli vstopila v četrti razred. Nemščine ni znala, zato je morala po pouku obiskovati obvezne ure učenja nemščine.

Bolj ko je potem obvladala jezik države gostiteljice, lažje ji je postajalo življenje v tuji deželi. Izbrala je poklic vzgojiteljice. Poročila se je, mož je bil Nemec; leta 1985 se je rodila hčerka Anja.

Prvič z njo v domače kraje

»Ko je bila Anja stara dve leti in pol, sva šli z njo in z mojo mamo prvič v Slovenijo v domače kraje. Obiskale smo tudi grad Pišece. Mama je povedala, da je po drugi svetovni vojni stanovala v tem gradu. Ko smo šle v grad, je mama pokazala sobo, v kateri je živela takrat,« se je Tatjana Schnabel tisto soboto živo, z iskrico v očeh, spomnila prvega, nepozabnega obiska njiju dveh velikih in ene majhne iz družine, ki po njeni mami izhaja iz Bojsnega pri Pišecah.

M. L.

»Moj pišeški grad«

Po tistem obisku Tatjana, pravi, s hčerko skoraj vsako leto pride v grad Pišece. Bila so leta, ko je bil grad prepuščen na milost in nemilost času in so bila grajska vrata zaprta. Ampak bil je v Pišecah tudi v tistem času, kot je še zdaj, Ivan Radanovič. Mož, kot da je prisegel, da bo pomagal gradu preživeti, je z vso predanostjo skrbel za grajsko okolico in grad, kolikor je bilo mogoče. Enako misleči v tem pogledu, Peter Skrivalnik, je počel enako.

Ko sta Tatjana in Anja leto za letom prihajali na grad, jima je Ivan Radanovič prijazno odprl grajska vrata. Šli sta noter, mogoče katerikrat tudi ne. Ampak vsakič, ko sta prišli v grad ali samo do njegovih zaprtih vrat, se jima je zgodilo nekaj velikega, kar daje duši blagor in življenju moč. »Bili sva v stolpu. Vsako luknjo v gradu poznava. Ko je bil grad zaprt in nisva mogli noter, sva ga gledali od zunaj. Kot da bi prišli domov,« je na dan odprtja, ko je grad oblegala množica obiskovalcev, tako nežno rekla Tatjana Schnabel.

To je tisti, v začetku omenjeni duh, zvesti spremljevalec Tatjaninih poti, ki objema tudi Anjo. »Nekoč sem hčerko vprašala, za kaj varčuje denar. ‘Kupila bom pišeški grad,’ mi je rekla,« opisuje Tatjana Schnabel neko družinsko čustvovanje, ki ne hlepi po kapitalu, ampak pravzaprav skromno želi povezati družinske vezi.

Te so se pač prepletle ali pa zrahljale v povojnih osebnih preživetvenih stiskah, v neznanem svetu tujine in hrepenenju po nečem, kar človek morda samo še sluti, ampak je na koncu koncev tisti pravi dom in edini začetek vsega, kar sem jaz. Ta davni začetek očitno ima v sebi tudi Anja, ki pravi: »Moj pišeški grad.«

Zato, ker je grad Pišece Tatjani in Anji to, je Anja svoji mami za popotnico na tokratni poti v Slovenijo izrekla prošnjo: »Mama, prosim, pojdi v grad in poglej, kaj so naredili.« Mama Tatjana je šla v grad in pogledala, kaj so naredili. »Jako sem zadovoljna s tem, kar so naredili,« nam je povedala, ko je v soboto po ogledu stopila na grajsko notranje dvorišče. »Ampak moja hčerka zdaj ne bo mogla več kupiti gradu,« je dodala tiše, kot bi pravkar izgubila dom svoje mame in Anja dom svoje stare mame.

Ampak ta utišani glas ne pomeni razočaranja nad izgubljenim bogastvom. Kajti če bi bil to, potem bi Tatjana že zdavnaj dala med odslužene predmete tisto staro kolo, s katerim se je tudi to soboto v Pišece skoraj gor do gradu pripeljala z Bizeljskega, kjer je stanovala tudi med tokratnim obiskom Slovenije.

»To kolo me čaka vsako leto. Ker kadar sem v Sloveniji, brez kolesa ne bi mogla naokrog, obiščem pa vsakič vse te domače kraje,« je povedala gospa Schnabel, ki iz Nemčije v Slovenijo prihaja z vlakom. Med tokratnim popotovanjem med domačimi griči je bila tudi na trgatvi v Pavlovi vasi. »Trgatev imam rada. To so spomini na čas, ko sem bila majhna,« je rekla in dodala poznavalsko: »Ampak trgatev je bila letos prej, včasih je bila oktobra.«

Pod gradom jo je čakalo staro kolo

»Zelo rada hodim v hribe. Rada potujem. To je zame življenje in veselje,« je gori na grajskem dvorišču tisto soboto pripovedovala Tatjana, ki je letos že bila med drugim dvakrat po osem dni v Avstriji in je potovala tudi na Portugalsko.

Spodaj pod gradom jo je čakalo staro kolo in naslednji dan potovanje v Nemčijo. Ampak čeravno se je sončna septembrska sobota prevešala že krepko v popoldan, je bil neodložljivi odhod v Kaufbeuren še daleč, dovolj daleč, da ni mogel zasenčiti veselja Tatjane Schnabel, ko je z dvorišča gradu Pišece zrla nekam gor v neko okno, mogoče prav tisto, skozi katero je nekoč njena mama v svojem pišeškem grajskem domu in neznanem hrepenenju zrla dol in nekam daleč v svet, iz katerega se zdaj njena hčerka Tatjana vedno znova vrača k njej in domov.

Arhiv DL