M. Ž.

Izgubljeni talenti so tisti, ki so prezgodaj izgubili priložnost, da bi pokazali svoj dar, sledili svojim sanjam in ustvarjali boljši svet. Vsaka žrtev je v sebi nosila edinstven talent, nekaj kar je bogatilo družino, prijatelje in skupnost, so zapisali pri Zavodu Varna pot, ki ponuja roko pomoči in podpore vsem, ki jim je prometna nesreča spremenila življenje.

Prav tako pa skupaj s somišljeniki in strokovnjaki z različnimi oblikami dela, kjer je najpomembnejši preventivno-izobraževalni sklop, združujejo aktivnosti za zmanjševanje števila umrlih in poškodovanih v prometnih nesrečah.

Sonja v trenutku izgubila oba otroka

Zgodba Sonje Mikulan iz Šentvida pri Stični je zgodba, ki se ne bi smela nikdar zgoditi. V prometni nesreči je pred petimi leti zgubila otroka, šestletnega Nika, ki bi moral čez nekaj dni prestopiti šolski prag, in devetletno Mio, ki bi sedla v klopi četrtega razreda.

Osebni arhiv

»Bil je lep poletni dan, petek, 21. avgust. Po Mio in Nika je okoli pol treh popoldne prišel njun očka Matej, ker naj bi skupaj preživeli konec tedna pri njemu v Gorenjem Kamenju pri Novem mestu. Sama sem bila na poti v službo v Ljubljano, ko sem po radiu slišala obvestilo o hudi prometni nesreči na nekdanji hitri cesti med Trebnjim in Novim mestom. V mene se je naselil nemir, takoj sem poklicala Mio in nato še Mateja, a sta bila nedosegljiva.

Zato sem poklicala na policijsko postajo v Trebnje, da preverim, ali so bili v nesreči morda udeleženi kakšni otroci. In policistka na drugi strani mi je lahko samo še povedala, da so bili oni in mi izrekla sožalje,« se grozljivega trenutka Sonja živo spominja, kot da je bil včeraj.

V čelnem trčenju dveh vozil, ki se je v bližini Poljan pri Mirni Peči zgodila malo po tretji uri popoldan, so ugasnila štiri življenja, poleg očeta in dveh mladoletnih otrok še voznica drugega avtomobila.

Tisoč vprašanj, a si brez odgovora

Šok, ki ga je tedaj doživela, ne more opisati z besedami, jih preprosto ni. Zmogla je še toliko moči, da je grozno novico povedala svojim staršem, saj si ni želela, da bi jo izvedeli od koga drugega. »Nato sem začela kar ugašati. Prve dni po nesreči sem otopela, telo in psiha te kar nekako zaščitita. Veliko stvari se sploh ne spomnim.«

Občutila je nemoč, ni hotela verjeti, saj je upala, da če ne bo verjela, to ne bo res. »Da sem dojela, da se vse skupaj zares dogaja, je bil v ponedeljek po nesreči. Namesto da bi zavijala zvezke in knjige za v šolo, sem sedela v pisarni pogrebnega zavoda in izbirala žare,« pripoveduje s solznimi očmi.

»Imaš tisoč vprašanj, a si brez enega samega odgovora. V trenutku sem ostala brez najdragocenejšega, kar sem imela, brez tistega, kar ti osmisli življenje. Podrl se mi je svet, vse sanje, vsi upi, vsi načrti za prihodnost. Življenje je izgubilo pomen. Kako naprej?«

Poiskala pomoč

Sonja bi lahko tisti dan ali pa katerikoli zatem lahko odšla za njima. A ni. Znašla se je na razpotju, na katerem je izbrala pot, po kateri stopa še danes. Odločila se je, da bo živela zanju.

»Takrat sem tudi poiskala pomoč, saj sem vedela, da sama ne bom zmogla. In danes lahko rečem, da živim polno življenje, sicer brez njiju, a z globoko hvaležnostjo v srcu, da sem bila lahko njuna mamica, čeprav nam je bil namenjen tako kratek čas. V uteho mi je tudi, da sta bila srečna otroka. Spominjamo se jih vsak dan, za njun rojstni dan spečemo torto,« pripoveduje.

Kako do pomoči na Zavodu Varna pot? Pišite jim na info@varna-pot.si ali pokličite na  05-99-55-022, 040-302- 361, lahko jih tudi obiščete na lokaciji Cesta dveh cesarjev 32 v Ljubljani.

Mesec dni po nesreči je začela obiskovati psihoterapijo, po pol leta pa se je povezala z Zavodom Varna pot in od takrat je »njihova«.

»Ko sem prvič prišla k njim, sem se počutila kot da sem prišla domov. Tam so ljudje, ki te razumejo, ki vedo, kaj si preživel. Takrat sem imela občutek, da sem edini človek, ki je nekaj takega doživel, zato sem potrebovala spoznati nekoga s podobno usodo, nekoga, ki bo rekel: 'Sonja, vem, da je hudo, a boš zmogla, bomo zmogli skupaj'. Tam so zlata vredni ljudje,« je zadovoljna danes 37-letna Sonja, ki je tako postala tudi ena od ambasadork zavoda.

Gaja, deklica s posebnim poslanstvom

Najti nov smisel v življenju je bilo nekaj najtežjega. Da si je zaposlila glavo, se je vpisala na študij psihologije in ga lani uspešno zaključila. »Zdi se mi, da me je to poklicalo, da je to moje poslanstvo, saj si res želim res pomagati ljudem. Še mnogo bolj kot na to, pa sem ponosna, da je v moje življenje prišla Gaja. Težko sem se odločila, da bom ponovno mama. Rada sem mama in sem res zelo hvaležna zanjo. Je deklica s posebnim poslanstvom,« poudari.

»Če bo moja zgodba pripomogla, da se bo kdo na cesti zamislil, dal nogo s plina, na drugi strani pa bo vlila upanje, pogum tistim, ki so v nesreči izgubili bližjega, ima vse skupaj smisel,« še doda Sonja.

Anjina zgodba

Zadnji Sonjini misli se pridružuje tudi 24-letna Anja Količ iz Velikega Podljubna v novomeški občini, prav tako ambasadorka Zavoda Varna pot. Pred nekaj dnevi je bila četrta obletnica smrti njenega starejšega brata Mihe, ki ga je prehitra vožnja stala življenja.

Foto Langerholc

»Nesreča se je zgodila v noči iz 1. na 2. november v Postojni, kjer je takrat delal, saj se doma ukvarjamo z gozdarsko obrtjo. Čez deset dni bi praznoval 31 let. Bila je jesenska noč, vlažna, z nekaj listja na cesti. V ovinku je zletel s ceste in z avtom, obrnjenim na streho pristal v potoku. Umrl je v bolnišnici. Podrobnosti sploh nismo želeli vedeti, saj konec koncev izid za nas ne bi bil prav nič drugačen. Policisti so nam tragično novico sporočili okoli treh ponoči,« pripoveduje.

Bratova smrt je še posebej močno zarezala v življenje družine, ki je leta 2019 zaradi bolezni že izgubila očeta. »Ravno pobrali smo se, zaživeli, se postavili na noge. Mami in Miha sta nadaljevala podjetniško pot, potem pa ta usodna nesreča … Ostale smo same punce, mama in tri dekleta. Saj smo se nekako znašle, a kako bi bilo lepše in lažje, če bi bila eden ali drugi tukaj,« razmišlja Anja, ki je bila s svojim bratom zelo povezana, čeprav je bil od nje precej starejši.

»Bila sva si najbolj podobna, oba sva rada hodila ven, se zabavala. Bil je zelo družaben. Bil je tudi moj birmanski boter in je me prišel večkrat pogledati, ko sem študirala v Ljubljani. A bil je tudi malo preveč predrzen, želela bi, da bi bil bolj previden, saj bi tako lahko ostal z nami.«

Še podoživljajo nesrečo

Čas po nesreči je bil čustveno zelo naporen in težak, še posebej za Anjino mamo. Obiskala je Zavod Varna pot, a zanjo bolj primerno pomoč nato našla v društvu Hospic, saj je močno žalovala tako za možem kot otrokom. »Tam je našla skupino za pomoč pri žalovanju za odraslim otrokom, ki ji zelo pomaga. Je med sebi enakimi, še zdaj se dobivajo,« pripoveduje in doda, da še danes podoživljajo nesrečo.

Osebni arhiv

Anja pa je uteho našla v sodelovanju z Zavodom, kjer preko njihovih preventivnih programov in delavnic obiskuje šole in srednje šole ter osvešča o varnosti v prometu, sodeluje pa tudi na različnih prireditvah in koncertih z akcijo Čista nula, čista vest. Zelo rada dela z otroci, tudi študirala je na Pedagoški fakulteti, poučevanje matematike, zdaj jo čaka še magistrska naloga.

A, je iskrena 24-letnica, še vedno včasih razmišlja, ali se je postavila nazaj na noge, ali je vse predelala ali ne.

»Za atija mislim da sem, za Miho pa … Dostikrat opazim, da si zapolnim dneve, življenje s stvarmi, samo da mi ni treba razmišljati, da me ne preplavijo misli. Mami pravi, da to ni v redu. Saj vem, ampak mi je lažje. Zavedam se, da gre za obrambi mehanizem. Pa se spomnim na Zavod, se tam izpovem ali pa ob kakšnih drugih priložnostih. Ta bolečina se sčasoma malo zabriše, se navadiš živeti z njo, a rane pa so še vedno enako globoke,« pove s tresočim glasom.

»November je zaradi vsega tega izredno čustveno naporen mesec za vse nas. Na ljubi osebi, ki jih ni več med nami, spominja 1. november, smrt očeta in brata, njegov rojstni dan, dan spomina na žrtve prometnih nesreč, pa tudi samo jesensko vreme. Težko se je spopadati z vsemi občutki, ki te prevevajo,« še s cmokom v grlu doda Anja.

Arhiv DL

Kruta statistika

Slovenske ceste so od osamosvojitve do danes zahtevale 7.953 življenj, so navedli v Zavodu Varna pot. Lani je v prometnih nesrečah umrlo 68 ljudi, 953 pa je bilo hudo poškodovanih.

A številke ne povedo celotne zgodbe. Vsaka smrtna nesreča v povprečju prizadene kar 113 ljudi – svojce, prijatelje, očividce in reševalce, so poudarili.

Z letom 2021 je bil na globalni ravni zagnan slogan za večjo varnost svetovnih cest, ki so ga podprli tudi Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) kot rdečo nit skozi celotno desetletje za večjo varnost v prometu. Ta se glasi: »Spominjamo se, pomagajmo in ukrepajmo.«