Ljudje ob Kolpi: Konrad Barle
Konrad Alojzij Barle, učitelj, čebelar
Rojen 19. februarja 1875 v Podzemlju, umrl 15. julija 1951 v Metliki
»Že 11. leto izhaja »Slovenski Čebelar", a niti enkrat nismo čitali najmanjšega poročila o belokranjskih čebelcah. Kaj je pač temu krivo? Belokranjski čebelarji smo spali, in šele vrlo čebelarsko društvo nas je zbudilo, ko nam je ustanovilo opazovalnico. Hvala srčna za trud! Za danes le toliko: Belokranjci so skoraj popolnoma opustili čebelarstvo. Čebelnjaki stoje prazni, napol podrti, V vsej Belokrajini ne najdeš čebelarja, ki bi čebelaril s premakljivim delom; sami starokopitneži. Jubilejno leto bodi naše vstajenje? Požuriti se hočemo, da bodemo kmalu za vami, napredni čebelarji, in v to pomozi Bog in sv. Ambrož,«…
…je v Slovenskem čebelarju pisal Konrad Barle.
Pozneje pa je kot poročevalec iz opazovalnice leta 1908 pisal: »Da ni bil april tako deževen in vetroven, zaznamovan bi bil sigurno v zlati knjigi tukajšnjih čebelarjev, zakaj že v prvi tretjini je pričela cvesti marelica, v zadnji tretjini pa je bilo sadno drevje v cvetju. Čebele so se lepo razvijale in pričakovati je zgodnjih rojev. Konrad Barle.«
Rodil se je v družini učitelja Ivana Barleta in mame Ivane (rojena Sterniša). Otroštvo je preživljal v Podzemlju ob Kolpi, kjer je bil njegov oče Ivan učitelj celih 26 let (v dveh obdobjih). Štirirazredno osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, nato pa še tri razrede meščanske šole v Krškem. Šolanje je potem nadaljeval leta 1891 na državnem učiteljišču v Ljubljani, kjer je 1895. leta opravil zrelostni izpit za učitelja osnovnih šol s slovenskim in nemškim jezikom. Leta 1898 je opravil tudi strokovni izpit. Prvo službo »provizoričnega« učitelja je dobil v Robu pri Velikih Laščah, leto pozneje pa je bil premeščen v Metliko. In tu je živel in delal vse do upokojitve leta 1934. Najprej je bil »definitivni« učitelj, od 1920 pa upravitelj šole. Leta 1931 je bil imenovan za šolskega nadzornika okraja Metlika in s tega mesta po treh letih dela odšel v pokoj.
Bil je vsestransko aktiven na kulturnem, društvenem in gospodarskem področju in podobno kot veliko bolj znani brat Janko Barle (duhovnik, pisatelj, naravoslovec) je zbiral etnografsko gradivo, posebno ljudske pesmi, šege in navade. Ima veliko zaslug, da se je metliška štirirazrednica med leti 1919–21 razvila v osemrazrednico. Bil je tudi predsednik Belokranjskega učiteljskega društva, leta 1927 pa je bil imenovan za častnega člana. Sodeloval je pri ustanovitvi Metliškega lovskega društva (1913), igral je violino v godalnem orkestru Godbenega kluba Metlika (od 1907), bil je član nadzornega odbora metliškega Sokolskega društva (ustanovljeno 1907), odigral je pomembno vlogo pri postavitvi temeljev za ustanovitev Belokranjskega muzeja v Metliki (ki je bil odprt leta 1951), saj je bil predsednik Muzejskega odseka pri Tujsko prometnem društvu (1933) in ustanovni član Belokranjskega muzejskega društva (1949). Za muzej je zbral veliko muzealij in skupaj z Božom Račičem – Kumetom ter Jožetom Dularjem so uredili prvo muzejsko zbirko.
Prizadeval si je za napredek kmetijstva, posebno sadjarstva in čebelarstva. Iz svojega šolskega vrta je širil znanje v širšo okolico. Leta 1923 je v prostorih metliške šole organiziral sadjarsko razstavo, 1932 je bil med ustanovitelji Belokranjske vinske kleti v Ljubljani, katere načrt je bil promocija in prodaja belokranjskega vina. Bil je ustanovni član Slovenskega čebelarskega društva 1898, kot prvi belokranjski čebelar je pričel uporabljati AŽ-panje. Leta 1912 je ustanovil in vodil podružnico Slovenskega čebelarskega društva v Metliki, 1919 pa tudi črnomaljsko. Vodil je opazovalno postajo v Metliki od leta 1908. Veliko je objavljal v časopisih tistega časa in širil nova spoznanja med uporabnike. Tudi na šolskem vrtu je postavil čebelnjak, v katerem je posredoval svoje bogato znanje čebelarstva.
Pokopan je pri Treh farah v Rosalnicah.
Nekrolog ob njegovi smrti je za Dolenjski list napisal učitelj in pisatelj Lojze Zupanc, veliko pozneje pa je tudi metliško čebelarsko društvo na pobudo čebelarja Andreja Severja postavilo spominsko ploščo na hišo, kjer je Barle nekoč živel in delal. Na pokopališču v Rosalnicah pa so v njegov spomin zasadili medovito lipo.
