L.M.

V nedavnem Tednu Karitas je bilo veliko slišati o ljudeh v stiski in prostovoljcih, ki na različne načine iščejo poti za pomoč: od materialne do čustvene podpore, sočutja in upanja, kar mnogi potrebujejo. Med zagnanimi prostovoljci je že vrsto let tudi Slavka Cekuta, šolska sestra de Notre Dame, dejavna v Škofijski karitas Novo mesto in Domu starejših občanov Novo mesto, dolgoletna misijonarka v Albaniji.

»Sem odprta, rada imam ljudi, všeč mi je različno delo, zato vem, da kontemplativni red ne bi bil zame, šolske sestre de Notre Dame pa so mi pisane na kožo. V svojem poklicu sem zelo srečna,« pravi sestra Slavka na klepetu ob domačem čaju v samostanu na Cankarjevi ulici v Novem mestu, ko umirjeno in prijazno razkriva svojo življenjsko pot – seveda v svoji redovni obleki, »ki je postala moja identiteta in jo rada nosim«.

Prihaja iz delavsko-kmečke družine iz Šmarja pri Šentjerneju. Kot najstarejša od treh hčera je izbrala poklic medicinske sestre in se zanj šolala v Ljubljani, zelo kmalu pa je tudi vedela, da želi postati redovnica. »Pritegnil me je odnos z Jezusom. Po petih letih dela na pediatriji v UKC Ljubljana sem pri 22 letih opravila redovne zaobljube v Münchnu, večne zaobljube pa leta 1993 v Šentjerneju,« pripoveduje.

Začela je delati na Kapiteljski ulici pod novomeškim Kapitljem, in sicer spremljati umirajoče sestre, lotila se je vezenja mašnih oblačil, opravljala katehetsko delo in v mnogih dolenjskih župnijah poučevala verouk ter leta 1991 postala sodelavka novomeške občinske Karitas. V času slovenskega osamosvajanja je pomagala vojakom, ki so bežali iz jugoslovanske vojske, delala z begunci iz Vukovarja …

Hiša za dekleta, menza za revne otroke

V projektu Vesele počitnice – za lepšo mladost, ki ga je na njeno idejo podprla novomeška občina, se je trudila z dekleti iz pretežno socialno ogroženih družin – kot bi slutila, da jo čaka delo z ženskami v Albaniji, kamor je leta 2004 odšla nepričakovano, po posredovanju generalne predstojnice reda šolskih sester. Misijonarsko delo v eni najrevnejših držav v našem koncu sveta, ki jo je sicer očarala z neokrnjeno naravo ter preprostimi, prijaznimi in hvaležnimi ljudmi, je bilo zanjo šok. Ni znala albanskega jezika, ampak s sosestro Almuth sta se hitro privadili.

Začeli sta delati s sirotami, v treh letih pa sta v mestu Elbasan ob podpori Nemčije dobesedno od temeljev vzpostavili Hišo za dekleta in žene. V tem centru so začeli izobraževati nepismene ženske. V hiši so dobila dom dekleta, od katerih so se mnoge vrnile iz Nemčije, Italije in Grčije, kjer so delale kot prostitutke, a jih lastne družine, zelo tradicionalne, niso več sprejele.

»Tam so bile lahko šest let, omogočili smo jim tudi socialno in psihološko pomoč, mnoge so prišle do poklica in si ustvarile družino. Najbolj me veseli, da center deluje še naprej in da 70 odstotkom deklet uspe priti na pravo pot,« zadovoljna pove sestra Slavka, ki ima še vedno stik z mnogimi. Na severu Albanije je vzpostavila menzo za revne otroke, nad katerimi je visela grožnja krvnega maščevanja.

Po vrnitvi iz tujine znova dejavna doma 

Po enajstih letih se je vrnila v domovino in v Škofijski karitas Novo mesto spet dela z Albanci, zlasti s Kosova in iz Severne Makedonije, ki so prišli k nam predvsem zaradi zaposlitve. »Prosili so me, naj pomagam pri sporazumevanju, ker prosilci pomoči niso znali slovensko. Največkrat so bile to ženske, ki ostajajo doma. Počasi so me sprejele in pogosto pokažejo hvaležnost.

A jim vedno znova povem, da to ne pomeni, da se jim ni treba naučiti slovenščine, in da je to znamenje spoštovanja kulture, v katero so prišli. Obstajajo tečaji in veliko se jih je že vključilo v učenje jezika,« pripoveduje sogovornica, ki poudari, da prosilce pomoči spodbuja k delu, da ne bi vedno le pričakovali neke pomoči. »Menim, da je delo vrednota, ki človeku vrača dostojanstvo in veselje do življenja.«

Sestra Slavka v Novem mestu vodi tudi nekaj skupin za samopomoč in skupino za ženske: »Rdeča nit vseh je krščanska vera, sicer pa se lotevamo različnih tem.«

Dotik, beseda, nasmeh

Vse bolj pa jo osrečuje delo s starejšimi. Večkrat na teden se odpravi v novomeški dom starejših občanov, hodi po sobah in klepeta s stanovalci. »Koliko jim pomenijo obisk, topla beseda, nasmeh. So pravi zaklad izkušenj, pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, kaj zapojemo, zmolimo, po želji delim obhajilo, sicer pa ni važno, ali so verni ali ne.

Vedno je lepo na teh obiskih in mislim, da več dobim, kot dajem,« pripoveduje sestra Slavka, ki ne izpusti niti dementnih niti popolnoma neodzivnih starostnikov. »Pobožam jih, jim kaj povem in komu pritečejo solze iz oči. Kako me to gane – življenje ima smisel, tudi oni so dar za ta svet, ki je tako obrnjen v zunanjo srečo.«

Slavka Cekuta, ki je tudi sama prestala težke zdravstvene preizkušnje, še kako ceni vsak dan, hvaležna je za vse milosti in ljudi, ki jih srečuje. Poti do srca niso nikoli predolge ali pretežke, vodi jo želja pomagati. Osrečuje jo, da prinaša žarke upanja ljudem v stiski.