Milan Glavonjić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Slavica Veselič iz Pribincev pri Adlešičih je za svoje delo prejela več certifikatov kakovosti in rokodelskih priznanj. Njena izjemna ročna spretnost je prepoznana tudi v tujini, saj je pet let članica Svetovnega združenja umetnikov jajčne umetnosti (World Egg Artists Association), ki povezuje te ustvarjalce.

Za svoje delo je prejela več certifikatov kakovosti in rokodelskih priznanj. Njena izjemna ročna spretnost je prepoznana tudi v tujini, saj je pet let članica Svetovnega združenja umetnikov jajčne umetnosti (World Egg Artists Association), ki povezuje te ustvarjalce.

V skrivnost ustvarjanja najprepoznavnejših motivov velikonočne dediščine Bele krajine jo je začela uvajati mama Marija pred 50 leti. »Kot vsakega radovednega otroka so tudi mene pritegnili mojstrsko zarisani vzorci, ki jih je z občutkom in vztrajnostjo z raztopljenim čebeljim voskom nanašala na jajca ter tako oživljala zgodbe prednikov in dediščine Bele krajine,« se spominja Slavica.

Pisanice imajo tudi posebno simboliko, saj so jih fantje dekletom nekoč podarjali kot kot izraz ljubezni, ki je niso upali izraziti na glas. A tradicija, vezana na velikonočni čas, pomlad in na varovalno vlogo, se v ljudskem izročilu počasi rahlja. »Tako je. Predvsem v tujini pisanice ljudje obešajo na okrasna drevesca ob vsaki priložnosti, podobno kot pri nas novoletne okraske na novoletno jelko. Radi jih podarijo kot presenečenje ali spomin, ne glede na letni čas. Tudi pri nas se spreminjano navade,« ugotavlja Slavica.

Posebnost belokranjskih pisanic, ki nastajajo v tehniki batik, je njihova značilna barvna kombinacija – najpogosteje v rdeči, črni in v beli barvi –, pri kateri se vzorci rišejo z voskom, nato pa se jajce obarva. Značilne so geometrijske oblike, kot so: trikotniki, križi, spirale in pike, pogosto pa se pojavljajo tudi simboli srca ali napisi.

Milan Glavonjić

Drsanke nastale zaradi pomanjkanja barv

Slavica je leta 2025 začela izdelovati tudi znamenite belokranjske drsanke in za svoje delo prejela nagrado na največjem slovenskem tekmovanju. Za drsanko se jajce najprej obarva, nato pa se motiv v površino lupine ročno vpraska z ostrim orodjem. Tudi tu prevladujejo geometrijski in rastlinski motivi, vendar je izraz bolj grafičen in linijski.

Zanimiva je tudi zgodba o nastanku drsank. Te so se razvile v času, ko ljudje niso mogli več dobiti barv za barvanje jajc. Sprva so barve uvažali iz Amerike, izdelane pa so bile iz posebnega brazilskega lesa. Ko so barvila med vojnami postala težko dostopna, so jajca začeli kuhati v čebulnih olupkih, nato pa so z nožem praskali po pobarvani lupini in ustvarjali vzorce. »Glavna razlika med pisanicami in drsankami je v postopku izdelave. Pisanice nastajajo z nanosom voska in barvanjem, drsanke pa z vrezovanjem v že pobarvano jajce. Obe tehniki skupaj ohranjata bogato belokranjsko tradicijo in prepoznavno kulturno identiteto regije,« poudari.

Včasih eno uro, včasih ves dan

Sogovornica poudarja, da pri izdelavi pisanic ne hiti. Vsak izdelek nastaja toliko časa, dokler z njim ni povsem zadovoljna. Včasih za posamezno pisanko porabi le uro, drugič pa delo traja ves dan. Veliko je odvisno tudi od jajca oziroma debeline njegove lupine. Če je lupina tanjša, delo poteka hitreje, pri debelejši pa je potrebne več natančnosti in časa. Pisanice sicer ne nastajajo le na kokošjih jajcih. Za izdelavo uporabljajo tudi račja in gosja jajca, ki zaradi svoje velikosti in oblike ponujajo dodatne možnosti za ustvarjanje.

Slavičino delo je prepoznano tudi v tujini. Sodelovala je tudi v Ukrajini, v kateri imajo velik muzej pisanic. »Ukrajinci pisanice doživljajo zelo čustveno. Pravijo, da imajo v pisanici delček domovine. Danes v motive vključujejo tudi želje po miru, saj rišejo tanke, vojake, simbole vojne in upanja, da bi se ta nesmiselna vojna končala.«

Milan Glavonjić

Ustvarja tudi iz lana

Slavica danes ustvarja tudi izdelke iz domačega lanenega platna (lanene copate, prtičke in kuhinjske krpe), za katere se je odločila pridobiti certifikat za belokranjsko kolektivno blagovno znamko. Pri delu se opira na tradicionalne motive, zbrane v strokovni literaturi, predvsem v knjigi Vezenine na Slovenskem.

»Vezem z barvnimi nitmi in štejem nitke, da nastane vzorec,« pravi. Pri delu uporablja staro domače laneno blago, ki ga je podedovala po babici. »To je stoletja staro blago, pa je še danes kot novo. Naravno laneno vlakno je izjemno obstojno,« nam ga pokaže in opiše, kako zahtevna je bila nekoč pridelava lana. »Lan so morali posejati, ga ročno opleti, puliti, rositi na travi, sušiti, česati in šele nato stkati blago. Danes si težko predstavljamo, koliko dela je bilo potrebnega.«

Svoje znanje prenaša tudi na mlajše generacije. Organizira delavnice, predvsem v času pred veliko nočjo, ko zanimanje za pisanice najbolj naraste. »Otroci in mladi še vedno radi ustvarjajo. Delo človeka umiri in mu da občutek, da ustvari nekaj lepega,« so njene izkušnje. Največji pomen rokodelstva vidi v ohranjanju spomina na prednike, na njihove roke in življenje, ki je bilo nekoč veliko bolj povezano z naravo, s potrpežljivostjo in z ustvarjalnostjo.