Osebni arhiv

V Mihovici pri Šentjerneju še vedno deluje Sedlarstvo Lopatec – desetletja dolgo tradicijo te obrti negujeta oče in sin, Franc in Andrej Lopatec.

»S tem se je ukvarjal še moj oče Franc, ki je delal vse, kar je kmet potreboval za delo s konji: od komatov, vajeti, uzd … Ko so v začetku 70. let prejšnjega stoletja prišli na trg prvi traktorji in gumi vozovi, so se potrebe zmanjšale, a oče je še kar delal in imel stranke. Kot edini sin v družini, ki sem tudi ostal na domačiji, sem se pri očetu učil in mu pomagal, sam učim sina Andreja in tako gre ta obrt pri nas iz roda v rod,« pove Franc Lopatec.

Po smrti očeta pred tremi desetletji je sicer razmišljal, da bi sedlarstvo opustil, a ko je v delavnici gledal kup nedokončane opreme za konje, šivalni stroj in vse materiale ter pripomočke, je sklenil drugače. Ob službi je vedno našel čas še za šivanje in sedlarstvo imajo kot dopolnilno dejavnost oz. kot pravi Franc, za hobi.

To ni kitajska roba

Stari šivalni stroj sta s sinom Andrejem zamenjala za novejšega, sicer pa je večina dela ročnega, kar pomeni, da so glavni usnje, dreta (nit za šivanje usnja) in šivanke. »In ogromno časa. Tu gre za ure in ure sedenja. Mnogi mislijo, da prodajamo nekaj kitajskega, pa ne drži. Prepričati je treba ljudi, da je res vse ročno narejeno. Kdor to prepozna, je navdušen nad našim izdelkom. Tudi če mogoče stane malo več, je vredno, ker je dobro, kakovostno narejeno in obstojno,« pove sin Andrej, ki gre po očetovih stopinjah in se z veseljem uči te obrti.

Pri Lopatčevih, pri katerim so imeli konja pri hiši le kratek čas, danes izdelujejo vso vprežno opremo za konje, razen sedel. To so uporabne stvari, kot so uzde, tudi furmanske usnjene uzde, ki niso za delovno rabo in so bolj praznično okrašene, ter žvale in pa razno jermenje. Veliko je zdaj potreb za hobi ježo. Izdelujejo tudi pasove. Na nedavnih prazničnih konjskih dirkah v Šentjerneju, kjer sta se Lopatčeva po dolgem času predstavila na stojnici, sta prvič ponudila tudi torbice za na sedlo, zelo lične in praktične.

Tudi po željah

»Nekaj delava na zalogo, se pa ozirava tudi na želje in potrebe strank in jim skušava ustreči,« pove Andrej in doda, da oče, ki je po poklicu orodjar, »šnole« za na pase naredi kar sam, iz nerjaveče pločevine. Vse lepo oblikuje in okrasi, estetski vidik je pomemben, poudarita oba.

Po želji Lopatčeva izdelata tudi ovratnice za pse ali mačke, kako opremo za lovce, usnjene etuije za nože, pištole, naboje …

Usnje kupita in seveda mora biti kakovostno. Uporabljata goveje, različno trdo za različne izdelke. Njun šivalni stroj šiva večinoma platno, brez težav pa tudi usnje do 12 milimetrov debeline. Večina dela pa je ročnega. Dreto naredita tudi sama, iz bombažnih vrvic, ki jih povoskata in osmolita – da je čvrsta in vodoodporna.

Malo mojstrov

Lopatčevi svoje usnjene izdelke prodajajo le doma, stranke so stalne, pride pa vedno tudi kaka nova, ki sliši zanje. Pa kupci niso le domačini. »Tudi iz Primorske in Štajerske zaidejo k nam, kajti mojstrov te obrti je pri nas res vse manj, na prste ene roke bi jih lahko prešteli. Za to ni šole, znanje gre le iz roda v rod, če gre. En sedlar po mojem vedenju deluje v Posavju, drugi v Mokronogu in eden Ljubljani, na Hrvaškem ga ni, skratka res smo redki,« pove oče Franc.

S sinom Andrejem bosta tradicijo sedlarstva in jermenarstva v Lopatčevem rodu nadaljevala, čeprav ni tako donosna in brez službe zraven ne gre, ju pa to delo veseli in navdihuje. Odpravila pa se bosta še tudi kak sejem, da njune kakovostne, ročno narejene usnjene izdelke ljudje bolje spoznajo. Tako npr. ne bosta manjkanja na znamenitem sejmu v Ribnici.