Milan Glavonjić

V svoji dolgoletni novinarski karieri je ustvaril številne zgodbe iz življenja ljudi kočevsko-ribniškega območja, pri čemer je posebej zavzeto pisal o malem človeku.

Spomine na novinarska leta je nanizal v svojem zapisu, objavljenem v prilogi Dolenjskega lista Živa januarja letos. Naj ti spomini oživijo še enkrat in ga pospremijo na njegov zadnji novinarski teren.

»Kako sem postal novinar pri Dolenjskem listu«

Preden sem postal novinar Dolenjskega lista (DL), sem nekaj let dopisoval v Dolenjskega študenta, ki je izhajal kot priloga DL, urejal pa ga je Vinko Blatnik. Takrat sem delal v novomeškem Agroservisu, pozneje v Motomontaži in IMV, nazadnje sem bil celo vodja avtomehanične delavnice. Čeprav sem končal Srednjo šolo za turizem in gostinstvo, je bilo v takratnih časih, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začenjal socializem, vse mogoče. Plačo sem imel za tiste čase kar dobro, okoli 18.000 DIN. Pri DL so mi obljubili največ 15.000 DIN z dodatki, za uspešno delo pa bi lahko dobil do 18.000 DIN.

Pri DL so takrat potrebovali novinarja. Prvi je bil zdaj že pokojni Miloš Jakopec, drugi pa jaz. DL je imel v tistem času prostore v Globevnikovi hiši, in sicer v dveh sobah. V eni je imel pisarno urednik, v drugi pa uprava. Urednik je skrbel za vsebino časopisa, uprava pa za naročnike, oglase in za podobno.

»Uradovanje« v kavarni

Moj prihod je vzbudil nekaj zanimanja, še več pa skrbi, saj z novo »delovno silo« niso imeli kam, ker zanjo ni bilo prostora. Po temeljitem premisleku se je urednik odločil, da bova z Milošem poslovala kar v bližnji kavarni Metropol, za kar sva dobivala t. i. kavarniški dodatek, ki je bil tako obilen, da sva si na dan lahko privoščila celo 2 dl mineralne vode.

»Uradovanje« v kavarni je imelo dobro in slabo stran: dobra je bila ta, da sem od gostov izvedel veliko uporabnih, še več pa neuporabnih novic, slaba pa ta, da so naju velikokrat motili pri pisanju. Ampak če dobro razmislim, tudi to ni bilo slabo, saj je bila to dobra vaja za čas, ko sem pisal v krogu družine, ko so me pri delu motile kar tri živahne hčerke.

Kje je avtomobil

Miloš Jakopec je bil dober prijatelj. Pozneje je povedal, da je prvomajski borec. Maja 1945, ko je bil zadnji mesec vojne, je namreč šel v partizane in bil ranjen v glavo, kar ga je mučilo vse življenje.

Njegov teren sta bila tudi Črnomelj in Metlika. V povezavi z njim se velikokrat spomnim, kako je na začetku svojega novinarskega dela potoval po terenu z vlakom, avtobusom, mopedom, s kolesom, največkrat pa peš, ne glede na vremenske razmere, tako kot tudi preostali novinarji.

Potem pa si je kupil avtomobil. S svojim novim avtomobilom se je prvič ponosno odpeljal v Metliko. Tam je ves dan pridno nabiral novice. Bil je še ves pod vtisom novic, ki jih bo spravil na papir, ko je prišel do avtobusne postaje. Zagledal je avtobus, ki je ravno speljeval. Hitro je stekel za njim. Voznik, ki ga je poznal, mu je seveda ustavil. Miloš je zadihan sedel in si oddahnil, ker mu je uspelo ujeti avtobus. Odpeljal se je domov v Novo mesto. Pridno je dan ali dva pisal, potem pa bi moral spet na teren. Usesti se je hotel v avtomobil, tega pa nikjer. Panika! Kje je avtomobil? Mislil je, da so mu ga ukradli. Potem pa se je le spomnil, kje je bil nazadnje z njim. Spet se je usedel na avtobus in odšel po svojega jeklenega konjička. Mi pa smo se še dolgo smejali zaradi tega. In še danes se z veseljem spomnimo na ta dogodek.

Ja, novinarji smo res včasih hiteli z različnimi prevoznimi sredstvi iz kraja v kraj v lovu za novicami. Bilo nas je malo in morali smo v kratkem času pokriti ves teren. Tako se je Milošu nekoč zgodilo, da si je obul različna čevlja, ko je prišel domov, pa je ugotovil, da ima še en ravno tak par.

Terensko delo

Socialistično obdobje je imelo, tako kot vsako, slabe in dobre strani pa tudi nenapisana pravila. Tako sem nekoč k članku o Novem mestu priložil fotografijo, na kateri je bila kapiteljska cerkev. To sem ga polomil! »A veš, da v glasilu SZDL ne sme biti fotografije cerkve?!« In je ni bilo ne takrat ne pozneje. Primer dobre strani novinarstva pa je bil, ko sem pozneje v Kočevju hotel poročati o požaru v nekem podjetju, pa me je varnostnik ustavil, da ne smem vstopiti. Neki uslužbenec je to videl in ga je nadrl, kaj počne, češ, kaj ne veš, kdo je ta tovariš? To je tovariš Primc, novinar, in sem smel naprej.

Upravnik pri DL je postal upokojeni tajnik okrožnega sodišča Julij Šmidt. Z njim sem pogosto potoval po terenu, ko je pred vsakim državnim praznikom nabiral oglase in voščila za DL, jaz pa novice. Takrat je bil avtomobil last DL, novinarji pa smo bili še »bosi«. Malo po poroki je žena prosila, da naj jo vzameva s seboj na pot, »saj bom pridna in vaju ne bom ovirala pri delu«, je zagotovila. In sva jo vzela. V Krmelju se je spomnila, da bo kupila nekaj za večerjo, saj bodo ob najini vrnitvi trgovine že zaprte, in je šla v trgovino. Jule je šel v tovarno po oglas, jaz pa po novice. Oba sva na hitro opravila. Jaz sem skočil v avtomobil, Jule je pritekel in skočil z druge strani in že sva odbrzela proti Šentjanžu, kjer je bilo treba »obdelati« še KZ. Na pol poti pa naju je ustavilo neko dekle. Jule je ugotovil, da je sošolka njegove hčere in štoparka je vprašala, ali lahko prisede. Odgovorila sva, da lahko, da naj se usede kar k potnici zadaj. Dekle je nejeverno pogledalo, češ, kaj jo zafrkavava. Takrat je pogledal nazaj tudi Jule in presenečeno ugotovil: »Joj, Jože! Vašo ženo sva nekje pozabila!« In kaj zdaj? Nadaljevala sva pot v Šentjanž, opravila posle in se vrnila v Krmelj, kjer je vsa prezebla čakala žena – začelo je namreč snežiti. Od takrat ni šla več z nama na pot in še danes je prepričana, da sva jo pozabila namerno.

»Prava linija«

Seveda so imeli uredniki pogosto zaradi mene razne težave, jaz pa z njimi. Vzrok je bila običajno politika, saj sem bil le redko na pravi »liniji«. Kot so dejali, sem zavijal preveč desno, dejansko pa nikoli nisem navijal ne za desne in ne za leve.

Najbolj sem se zmotil, ko sem skritiziral nekega direktorja, ki je bil sorodnik sekretarja okrajnega komiteja komunistične partije. Urednik je seveda nesel članek pokazat na komite in potem mi ni bilo treba več v službo. Dobil sem odpoved in plačo za 14 dni. Iskal sem službo in jo končno dobil v Kočevju. Komaj pa sem dobro začel delo, že je nekdo iz Novega mesta spraševal na občinski komite ZK, kako to, da v Kočevju potrebujejo politično sumljivega novinarja.

Uredniki so takrat pazili, da so bili članki vedno na »pravi liniji«. Odklonov od »linije« ni smelo biti. Red pač mora biti, pa čeprav slab. Tisti urednik, ki ni spoštoval »linije«, je bil kritiziran in odstavljen. To se je zgodilo na primer z Matijo Cetinskim v Kočevju, ko je bil urednik Kočevskih novic. Pisal je o slabi pitni vodi v Kočevju. Ko sem prišel v Kočevje, so mi odgovorni tovariši pokazali njegov članek in vprašali, kaj menim o njem. Dejal sem, da je dober. Matija je bil ob službo, Kočevje pa je prav po njegovi zaslugi dobilo sodobnejši vodovod. Kočevje je torej pridobilo, Matija pa izgubil.

Spomin na Nika Kureta in Severina Šalija

Vedno sem imel dobre, pogosto odlične učitelje. Omenim naj le nekatere. Niko Kuret me je v Novem mestu učil slovenščino, v Ljubljani pa slovenščino in francoščino. Najbolj pa mi je ostal v spominu, ko je, sicer vedno miren, nekoč, ko ljubljanske sošolke niso nič znale, zarobantil: »Kakšni pa ste?! Lepo mirno sedite in nobene neumnosti ne počnete, znate pa tudi nič. Sem učil na Dolenjskem, v Novem mestu, so bili učenci gavnarji, so se dajali s kamni po glavah. Sem komaj ukore sproti pisal, a če sem jih vprašal, so vedno znali.« Takrat sem bil izjemno ponosen, da sem Dolenjec, saj pohval o Dolenjcih takrat nisem slišal veliko. Nika Kureta in njegovo delo sem poznal že prej, in sicer predvsem po njegovih treh knjigah Veselja dom, ki so sicer izšle med vojno in je gotovo samo zato dobil službo na »zagamanem« Dolenjskem. Med vojno je bil namreč po partijski liniji zapovedan kulturni molk, ki se ga Kuret z izdajo knjig ni držal, in verjetno je on, primorski Slovenec, moral na Dolenjsko.

Nekoč pozneje mi je tudi pesnik Severin Šali potožil, da je v nemilosti, ker je med vojno napisal, da je križ s Slovenijo oziroma da je razpeta na križ od Jesenic do Brežic oziroma od Prekmurja do Pirana. Kdor pa je uporabljal besedo križ, bog ali kakšno podobno, je bil takrat pač razpet na križ, in to se je tudi njemu dogajalo. Podrobno mi je razlagal, zakaj, a dejstvo je bilo, da kljub svojemu velikemu znanju nikoli ni dobil kakšne dobre službe, in tako je pri Dolenjskem listu »v slovenščino prevajal« prispevke nas bolj ali manj pismenih novinarjev. Imel je kar veliko dela, saj takrat nista bila pomembna znanje slovenščine in smisel za pisanje, ampak le, da si »naš«, se pravi na edino pravi liniji. Še sredi 80. let sem na seji občinske konference ZK doživel ostro kritiko, ki je očitno letela name, saj je predsednik dejal: »Novinarji boste pisali tako, kot bomo mi rekli.« Jaz nisem mogel biti tiho in sem dejal: »Tako kot boš ti hotel, napiši ti, jaz pa bom pisal tako, kot menim, da je pošteno in prav!« Zaradi takih neumnih izjav sem imel vedno nevšečnosti, vendar me ni nič izučilo.

Novinar si ali pa nisi

Tudi pri Dolenjskem listu so se trudili, da bi dobili še kakšnega pravega novinarja, ki bi bil »na liniji«. Pa ni in ni šlo. Nekoč so mene in še enega kandidata za novinarja poslali na teren z naročilom, da naj jaz igram pijančka in naročam pijačo, on bo pa napisal članek, kako pijancem dajejo piti. Jaz sem se v svojo vlogo kar vživel, ko je kandidat za novinarja oddal članek, pa je urednik ugotovil, da v njem ni ne »popra ne soli«, in sem moral članek napisati jaz.

Je že tako: novinar si ali pa nisi in ne boš nikoli. Ni pomembna le izobrazba, ampak da ugotoviš, kaj je zanimivo, in da znaš to tudi zanimivo napisati. Neka nekdanja kolegica je nekoč dejala: »Kako to, da se prav na tvojem območju vedno zgodi toliko zanimivega, pri meni pa ne?!« Vedno in povsod se dogajajo zanimive stvari, le najti jih je treba in nato zanimivo napisati.

Rad sem pisal v šaljivem pa tudi v zbadljivem tonu, zato so ljudje radi brali moje članke. Celo iz tako suhoparne teme, kot so bili partijski sestanki, se je dal potegniti šaljiv zaključek – nič novega, le partijska sekretarka ima lep nov rdeč plašč. Ali ob odprtju umetniške razstave v Likovnem salonu v Kočevju, ki so se ji izognili vsi mestni veljaki. Raje so šli na razstavo govedi in bikov v Velike Lašče, kar sem z veseljem zapisal v članek.

Zaključek

Takih in podobnih zanimivosti pa je povsod veliko, da ne rečem ogromno, le nos moraš imeti zanje. Ta nos pa ne prinaša vedno le dobrega. Najprej so ljubosumni kolegi, ki se jim kaj takega ne dogaja. Tudi urednik ni zadovoljen, če po njegovem mnenju dregneš v kaj, kar ga posredno ali neposredno ogroža.

Z uredniki nikoli nisem imel posebne sreče. Najbolje sem se ujel z Marjanom Leganom. Bil je zelo razgledan in po mojem mnenju preveč pošten, kar pa ga je gotovo teplo, saj se je na njem izpolnilo tisto: »Mlad umrje, ki od bogov izbran je.« Tudi drugi so imeli kar precej dobrih strani, vendar prepogosto take, ki meni niso bile všeč. Tako sem dobil odpoved službe v Novem mestu pri Dolenjskem listu in šel delat v Kočevje h Kočevskim novicam. A me je urednik, ki me je odpustil, sam prosil, da naj pridem nazaj k Dolenjskemu listu. Takrat sem imel že toliko ponosa, da sem rekel, da ne, dokler ne pride v Kočevje in na odgovornih političnih organih pove, zakaj sem pri Dolenjskem listu dobil odpoved. Prišel je in se izgovoril na okrajne politične organe, češ da so zahtevali moj odpust. Seveda vse to lahko verjamem ali pa ne.

Skratka, kljub dobrim in slabim stranem novinarstva sem delo novinarja z veseljem opravljal, saj je to delo edino primerno za moj značaj in moje znanje.

Jože Primc«

Osebni arhiv Jožeta Primca