Škofija Novo mesto deluje petnajst let. Vse od ustanovitve jo vodi msgr. Andrej Glavan, ki je Dolenjec, doma iz župnije Soteska pri Novem mestu.

Potem, ko je papež Frančišek 30. junija letos na čelo škofije imenoval novega škofa Andreja Sajeta, ki bo škofovsko posvečenje prejel 26. septembra v rodni mirnopeški župniji, je Glavan postal apostolski administrator in upokojeni škof.

Prav letos praznuje tudi 21 let škofovskega službovanja, saj je bil pred tem že ljubljanski pomožni škof, ter kasneje apostolski administrator ljubljanske nadškofije.

V teh dneh, ko se je Glavan že preselil s kapitlja v svoje nove prostore v nekdanjo mežnarijo, je za Dolenjski list spregovoril o dosežkih novomeške škofije na duhovnem in materialnem področju, o nalogah, ki so še ostale, pa tudi o svojem bodočem življenju.

Ste si oddahnili, da prihaja naslednik, saj ste že pred nekaj leti, pri 75.-ih letih, papežu sami ponudili svoj odstop, kar je sicer standardni postopek? Trajalo je kar nekaj časa, da so našli naslednika, kajne?

Odkar sem papežu ponudil odstop, so minila tri leta, sveti oče mi je po načinu nunc pro tunc (ko je imenovan novi, se prekine služba staremu) podaljšal službo novomeškega škofa za leto dni in tako sem naslednika po Božji milosti dočakal letos. Seveda smo odločitev o nasledniku, o čemer odloča papež, pričakovali. Očitno tudi vatikanski mlini meljejo počasi, a zdaj je k sreči vse znano, čaka me selitev, ki pa ni prva v mojem duhovniškem življenju.

Postavili ste temelje novomeške škofije, saj ste jo vodili od vsega začetka, to je kar petnajst let. Kako gledate na svoje delo, ste bili uspešni, ste zadovoljni?

Generalno lahko rečem, da sem zadovoljen in tudi ocenjevalci od zunaj so dali pozitivne ocene. Pred 15 leti smo s sodelavci postavili temelje nove škofije – no, podobno nalogo sem imel že pred 46 leti, ko sem, sicer v drugih okoliščinah, ustanavljal novo župnijo na Suhi. A obakrat je šlo za nov začetek.

Prostori za novomeško škofijo so bili že delno pripravljeni, a to ni glavno – najpomembneje je bilo postaviti pastoralne strukture. Hvala Bogu, da so duhovniki sprejeli članstva v mnogih svetih, komisijah in odborih, kar okrog dvajset jih je, kjer sodelujejo.

Prav v naši škofiji smo začeli uvajati mnoge novosti, ki so jih kasneje prevzele tudi druge: npr. počitniška zbiranja, rekolekcije duhovnikov, študijski dnevi za duhovnike, nekoliko spremenjen način škofove kanonične vizitacije, ipd. Iskali smo priložnosti za boljšo povezanost in pomoč duhovnikom, vse v skladu z napotki, naj bo škofija čim bližje duhovnikom, vernikom… Nekaj načrtov pa je seveda ostalo še neuresničenih.

Vaš novi vsakdan bo bistveno drugačen kot doslej. Kakšne naloge vas čakajo, kje boste bivali, kaj boste počeli? Za kaj boste imeli več časa?

Preselil sem se že v obnovljene prostore nekdanje mežnarije. Dan upokojenega škofa se precej razlikuje. Na nov dnevni red se bom moral navaditi. Precej več časa bom imel na razpolago za pomoč – če bo naslednik to želel, sicer pa za molitev, branje, delo na vrtu oz. na svojem »ranču« v Soteski. Rad delam z zemljo, po duši sem kmet in tam pridelam veliko zelenjave.

Več  o tem, kakšni cilji še ostajajo v novomeški škofiji, kakšno je stanje po župnijah, kako kaže z duhovnimi poklici, kateri so največji dosežki v pastorali, kako je epidemija koronavirusa vplivala na cerkveno življenje v škofiji, si preberite v današnjem novem, tiskanem Dolenjskem listu.