M. G.

Peter Dichlberger je s svojim dolgoletnim delovanjem pomembno prispeval k razvoju planinstva in pohodništva v Beli krajini. Kot strasten ljubitelj gora je z znanjem in izkušnjami navdihoval številne mlade, jih spodbujal k raziskovanju narave in krepil zavest o pomenu spoštljivega odnosa do ohranjanja planinske dediščine, ki letos obhaja častitljivih sto let v Beli krajini, je med drugim zapisano v obrazložitvi priznanja.

»Izračun kaže, da sem Planinsko društvo Črnomelj, ki je seveda naslednik predhodnega in je bilo kot podružnica Slovenske planinske zveze leta 1925 ustanovljeno na Planini nad Semičem, prevzel v njegovi zgodnji mladosti, ko nas je bilo skupaj 122. Z leti smo tlakovali temelje, vse do leta 2011, ko smo dosegli največje število članov – 558, danes pa jih je okoli 300,« je Peter ponosen na prehojeno pot. Da bodo korenine še naprej poganjale in utrjevale ljubezen do gora, je Peter prepričan zaradi predanosti mladega rodu, še posebej šolskih otrok, srednješolcev in študentov, ki sestavljajo tretjino vsega članstva.

Tudi on je začel kot kratkohlačnik, ki je premišljal in ugibal, kaj za vraga se skriva za tistimi hribčki, ki jih obdajajo v Beli krajini. Radovednost bi v njem morda še dolgo tlela, če ne bi bil takrat v semiški župnijski cerkvi nameščen kaplan z Gorenjskega, Janez Ambrožič, kasnejši župnik na Bledu. Bilo je poletje leta 1963, ko je ministrantom rekel, da jih kot nagrado za njihovo predanost pelje na Triglav. »Od veselja smo najbrž večkrat zavriskali, doma pa je bila žalost, celo jok. Starše je bilo strah, da gremo na pot brez vrnitve,« Peter v smehu podoživi tiste dneve.

Pa so vseeno šli. Prva postojanka je bil Kranj, dom kaplanovih staršev, kjer so čakali pet dni, da se je vreme izboljšalo. Nato so se podali na Kredarico, kjer so v koči prespali. Ob treh zjutraj, ko je močno deževje ponehalo, jih je kaplan prebudil in še enkrat poučil, da se morajo od tod naprej proti triglavski steni še posebej dobro oprijemati jeklenic, ki so bile mrzle. Čez nekaj ur je bilo vse poplačano: na vrhu je vzhajalo sonce, brez oblakov.

»Kmalu se je nad nami razjasnilo, prvič in zadnjič sem tako kristalno jasno videl Tržaški zaliv z okolico. In končno sem izvedel, kaj se skriva na drugi strani brega, o čemer sem kot otrok toliko ugibal.«

Takrat ga je mogočno gorovje tako prevzelo, da je kasneje med šolskimi in študijskimi počitnicami – kolikor je bilo denarja, seveda – ves prosti čas preživljal v hribih. Kolikokrat je bil na Triglavu (nazadnje se je tja povzpel pred desetimi leti), se ne spomni več. Včasih, se spominja, so proti Triglavu hodili po ves teden. Počasi so lezli k cilju, brez naglice, saj se prav nikomur ni nikamor mudilo. Denarja so imeli ravno toliko, da so si po sestopu v Ljubljani pri Tišlerju privoščili pivo in si kupili vozovnico za vlak. Danes je vse drugače – že dva dni v hribih sta za mnoge preveč.

Ni pa se spremenilo to, da se v hribih ljudje navadno pozdravijo, rečejo kakšno besedo ali dve in nato nadaljujejo pot. Tudi v planinskih kočah je vzdušje prijaznejše kot v obmorskih gostilnah.

Peter je navdušenje nad hribi širil na vseh svojih poteh. V društvu so se izšolali novi vodniki, več članov se je usposobilo za markaciste. Pod njegovim predsedovanjem je društvo ustanovilo Odsek rekreativnega kolesarjenja, člani so opravili najmanj 30 prostovoljnih akcij na leto.

Češnja na torti so bila Petrova prizadevanja v občinskem svetu za postavitev umetne plezalne stene ob gradnji športne dvorane, ki je danes vsak dan dobro zasedena. Za potrebe plezanja so postavili tudi plezalno steno na Suhem mostu v Črnomlju in opremili naravno plezališče v Damlju, le lučaj od Kolpe. Peter je bil v prvih vrstah tudi pri obnovi edinega planinskega doma v Beli krajini – na Mirni gori, ki je v lasti PD Črnomelj.

Zdaj je njegovih visokogorskih podvigov manj, tudi predsedniško funkcijo je predal. Številne poškodbe so ga nekoliko upočasnile, a planinska strast še vedno ne jenja.

»Sem del zveste skupine do 25 tako imenovanih četrtkarjev, ki se že 15 let enkrat na teden podamo od Rodin mimo cerkve Marije Pomagaj na Mirno goro. Po slabi uri in pol hoje odložimo nahrbtnike, nazdravimo in potešimo lakoto. Pred kratkim smo najzvestejšim podelili zlata, srebrna in bronasta priznanja, odvisno od tega, kolikokrat so bili na vrhu,« ponosno pove Peter.

Po vrnitvi sede na dvorišče ob hiši ter opazuje belokranjske hribe in sopihanje vlakov, ki vozijo tod mimo. »Z njimi sem se vso delovno dobo vsak dan vozil v Novo mesto, kjer sem služboval na železnici, pri zavarovalnici Tilia, nazadnje pa sem bil inšpektor za delo. Včasih niso toliko zamujali kot danes.«