M. G.

»Nič me ni moglo zlomiti. Verjela sem vase – in vedno mi je uspelo,« odločno pove Pepca, ki je v pokoju že 39 let. A leta zanjo niso breme. Z lahkoto jih prenaša, k čemur pripomorejo redna organizirana vadba, gledanje televizije, pogovori, ročna dela in do januarja tudi petje v zboru. Še vedno vrti tudi avtomobilski volan, kar je še en dokaz, da je Pepca, ki je najstarejša voznica v Beli krajini, še vedno polna energije.

»Zakaj bi se zapirala med štiri stene in trpela? Živim razgibano. Rada sem med ljudmi,« pravi 92-letna Pepca, ki se, to s ponosom pove, k telovadbi v Metliko že devet let vozi z avtomobilom. »Povsod sem najstarejša – na telovadbi, kjer delamo vse mogoče vaje za krepitev telesa in uma, v trgovini, na pošti, na koncertu, prireditvah … Očal ne uporabljam, zdravnika obiščem redko, pa še to bolj na hitro,« doda v smehu.

V času njene mladosti ženske za volanom niso bile ravno vsakdanji pojav. »Moški takrat niso zaupali ženskam. Pravili so, da gospodinje spadajo za šporhet,« se spominja. A je pri 45 letih le naredila vozniški izpit. »Prej je bil pri hiši glavni mož, kot se je reklo, on je imel vse v rokah, tudi avto. Ko sem naredila izpit, sem začela voziti in vozim še danes. Po vsej Sloveniji: Maribor, Celje, Ljubljana, Koper itd. Nikoli nisem imela prometne nesreče. Le za hitrost sem kdaj pa kdaj odvezala mošnjiček,« se nasmehne.

Hčerke so odraščale v časih, ko vrtcev ni bilo. Pepca je takrat delala kot šivilja, kasneje v tekstilni tovarni Beti, ponosu takratnega belokranjskega gospodarstva, nekaj časa tudi v Kometu, nato je ostala doma – zaradi otrok. Hišo, v kateri živi še danes, so začeli graditi leta 1951, ko se je poročila. Dokončala jo je sama, ko je ostala vdova.

»Otroci so bili še majhni, najmlajša je ravno začela hoditi v prvi razred. A sem zmogla. Z njimi nisem imela nikoli težav. Vse tri so se izšolale in si ustvarile življenje. Zadovoljna mama sem bila, kar mi je največ odtehtalo,« je ponosna čila 92-letnica. Upokojila se je leta 1986, zdaj pa pravi: »Živim dobro, nič mi ne manjka. Imam šest vnukov in osem pravnukov. Mala armada naraščaja.«

V prostem času še vedno rada kaj ustvarja, npr. pisanice in voščilnice. Do letošnjega januarja je kot drugi glas kar 22 let pela v upokojenskem pevskem zboru v Metliki. »Sama sem se odločila, da končam. Sicer so me pregovarjale, naj ostanem, a ko so videle, da ne bo šlo, so odnehale.« Njeno življenjsko vodilo je preprosto in jasno: »Za zdravje je treba imeti vsega po malem, ni dovolj samo, da ti je lepo.«

Ko se pogovarjamo o vožnji, pa mirno pove: »Komisija mi je januarja spet podaljšala vozniško dovoljenje za eno leto. Nimam nobenih omejitev. Grem lahko, kamor hočem. Saj poznate staro modrost: počasi se daleč pride.«