Tomaž Mihelič

Človek je na dolino vplival in tam v daljni preteklosti celo živel, vendar ni nepovratno spremenil naravnih procesov v njej. V obdobju med obema svetovnima vojnama sta v njenem spodnjem delu delovali dve žagi, a vpliva takratnega gospodarjenja danes ni več opaziti. V dolini kraljuje bukev, na bolj prisojnih legah pa najdemo termofilne sestoje listavcev s prevladujočim črnim gabrom in ponekod puhastim hrastom. Dolina z avtomobilom ni dostopna in to je dobro, saj le peš lahko v resnici doživimo enega najvrednejših kotičkov dolenjske narave.

Ena izmed ikon bukovih gozdov v dolini Kobile je gotovo belohrbti detel (Dendrocopos leucotos), največji in najbolj ogrožen evropski detel. Na tega gozdnega specialista, ki je prehransko skoraj izključno vezan na večje ličinke hroščev, ki naseljujejo odmirajoč ali odmrl les, ima največji vpliv količina odmrle lesne mase. Ta je v gospodarskih gozdovih sicer količinsko večinoma dosežena, a problem je debelina odmrlih dreves, ki je običajno premajhna.

Za preživetje belohrbti, kot ga radi ljubkovalno kličemo, namreč potrebuje debela odmirajoča ali odmrla drevesa bukve, ki so vir hrane in prebivališča. Belohrbti detel vsako leto naredi novo gnezdilno duplino, v stare pa se naselijo druge živalske vrste, ki si duplin ne morejo narediti. Ko ga varujemo, omogočamo tudi drugim vrstam, ki so z njim povezane, ugodne razmere za življenje. V letošnjem marcu smo izvedli monitoring prisotnosti tega pomembnega detla, a smo se na celotnem območju doline srečali le z enim parom, kar je verjetno rezultat močne ohladitve, ki se je zgodila le nekaj dni prej. V aprilu se v dolino ponovno podamo z upanjem na še kakšno srečanje.