N. Š.

Na vroč avgustovski predpraznični četrtek smo se odpravili na najvišji vrh Posavja, na Lisco, ki se pne 948 metrov nad morjem. Tega z vrha seveda ne vidimo, vidimo pa reko Savo, ki se v daljavi oziroma v dolini prav lepo leskeče. Poleg tega nam pogled seže na dobršen del Posavskega hribovja, na del Dolenjske, kjer se lepo vidijo Gorjanci, lep je tudi pogled na daljno Notranjsko, kjer nad prostranimi gozdovi izstopa Snežnik. Ob lepem vremenu se vidijo Julijci, kjer je najvišji Triglav, Kamniško-Savinjske Alpe in tudi del Karavank. Le nekaj deset korakov pod vrhom Lisce sta Jurčkova koča in prenovljen Tončkov dom, ki je oskrbovana planinska koča. Tam nas pozdravi Jernej Rantah, ki z bratom Tomažem že pet let skrbi za dobro počutje vseh, ki jih obiščejo. Če se odločite prenočiti, je na voljo 50 ležišč v 15 sobah, če tam ostanete, da se okrepčate, pa ne smete izpustiti njihove železne in najbolj iskane ponudbe – gobove juhe in ajdovih žgancev, za sladico pa legendarnega šmorna oz. Jurkovega praženjaka iz kahle.

S tem se strinjata tudi Zdenka in njen mož Aleš, ki sta prišla na Lisco iz Novega mesta, ona z rahlo poškodbo kolena, on z malo vnetimi mišicami, saj je pred dnevi osvojil tudi Triglav, oba sta to pot naredila prvič. »Za planinarjenje me je navdušil mož in zdaj sva na dopustu, po morju sva se odločila še za malce gorskega dopusta. Po Tamarju in Nadiži sva se danes odločila še za Lisco, osvojila sva jo v slabi uri. Čudovito je in sva prav navdušena, hrana je božanska,« nam zaupa Zdenka.

N. Š.

Ob sosednji mizi so se izbiri jedi posvetili dedek in babica z vnukoma iz Višnje Gore. »Za Lisco smo se odločili skupaj,« je povedal 12-letni Jakob, športnik, ki je za planinarjenje navdušil tudi mlajšega Nejca, ki hodi še v vrtec. Oba sta hitro naročila svojo hrano in odšla na igrala, ki jih v okolici Tončkovega doma ne manjka, njuno pozornost je pritegnil tudi jadralni padalec, ki je le nekaj korakov stran razprl svoje padalo in treniral vzlet. Na Lisco se lahko podate vsak dan, dom pa je od maja do oktobra odprt vsak dan razen ponedeljka, pozimi pa od srede do nedelje.

Pomlajevalna Gospodična

In če smo si pogled na Lisci spočili na prostranih Gorjancih, smo jih naslednji dan, na praznik Marijinega vnebovzetja, tudi obiskali. Dolenjska je na skrivnostne gozdove, ki jih je tako lepo opisal in opeval že Janez Trdina, zelo ponosna, oskrbnik koče pri Gospodični Blaž Mrhar, ki po očetu Vojku, ki je bil dolgoletni oskrbnik, nadaljuje tradicijo odličnega gostinstva v osrčju Gorjancev, pa si želi, da bi novomeška občina pri razvoju turizma malce bolj pogledala tudi k njim. Z njim se strinja tudi predsednik Planinskega društva Krka Novo mesto Anton Progar. Oba se zavedata, da je zaradi lastništva zemljišč to sicer zelo težko, a že z majhnimi stvarmi bi lahko dosegli precej več obiska. »Manjkajo obvestilne table, nekaj bo treba narediti tudi s cesto do Krvavega kamna. Turizem na Gorjancih ima velik potencial, samo povezati se moramo,« meni Blaž Mrhar.

Sicer je 15. avgust za dolenjske planince pomemben dan, posvečen je vsem Dolenjcem, ki so življenje izgubili v gorah, in na ta dan so Gorjanci polni. Koča pri Gospodični in njena okolica sta pokali po šivih. Za obisk so se odločile tudi tri prijateljice, Marjana iz Lucije, Simona iz okolice Brežic in Ines iz Šentjerneja. »Tu še nobena do zdaj ni bila, podaljšan konec tedna pa smo se odločile preživeti skupaj. In odločile smo se, da gremo na Gospodično,« pojasni Ines. Pot so začele v Gabrju in po slabi uri zmerne hoje, ki skoraj v celoti poteka v senci dreves, prišle do koče. »Pot je bila lahka, malce smo se preznojile, ker je vroče, ampak tu je občutno hladneje kot v dolini, in to je super,« zaključi Simona.

Pridruži se nam predsednik novomeških planincev Anton Progar: »Zelo sem zadovoljen z obiskom naše koče, tako danes kot sicer. Po grobi oceni nas vsako leto obišče približno 120 tisoč ljudi od blizu in daleč. V zadnjih nekaj letih smo dom prenovili, nazadnje lani srednjo etažo, pred tem med drugim tudi v celoti teraso, notranjost doma, gostinski del, v okolici pa učno pot.« Oskrbnik Blaž Mrhar pa predstavi kulinariko: »Tradicionalno gredo najbolj v promet jedi na žlico, po katerih smo res znani. In pomlajevalna Gospodična ima res tak učinek, zato iz nje delamo bezgov sok in limonado. Po izjemnem jabolčnem ali borovničevem zavitku naše mame Tončke pa za konec prija eden izmed 30 zeliščnih likerjev.« In če se povzpnete na 828 metrov visoko Gospodično, je to tako, kot če splezate na vrh Burdž Kalife v Dubaju, ki je visok prav toliko. A lepše vam bo, zagotovo, v osrčju Gorjancev. Pa še Triglav boste ugledali ob jasnem vremenu, česar iz mesta v Združenih arabskih emiratih pač ne morete.

N. Š.

Na Gače vse leto

Pojdimo še v Belo krajino. Tam na dobrih tisoč metrih nadmorske višine kraljuje Mirna gora, mi pa smo se odpravili na Gače, ki so le nekaj metrov niže. Nekoliko se nam je stožilo po snegu, dolina je bila res razbeljena. Na Gačah imajo tudi sedem stopinj manj kot v mestu, pojasni vodja smučarskega centra in poletnega središča Gače Bor Koprivnik. Z zelenimi zimami, ki jim ni videti konca, ter vročimi in sušnimi poletji je bilo treba hitro začeti razmišljati širše in dlje v prihodnost. V zadnjih nekaj letih so tako Gače znane tudi kot poletna destinacija. Bor razmišlja: »Veliko smo že vložili v novosti, da bi Gače živele vse leto, torej tudi poleti. Naredili smo adrenalinski pustolovski park, ki je zelo dobro obiskan. Razvili smo kar nekaj novih pohodnih poti, turisti ali domači gosti si lahko pri nas izposodijo električna kolesa, pomerijo se lahko v lokostrelstvu. Gače praktično živijo 365 dni v letu. Če bo gospodarska slika kaj boljša, nam morda uspe uresničiti načrte o glampingu.«

N. Š.

Najbolj pa so se Gače razvile v kulinaričnem smislu in tako z zaokroženo ponudbo hrane in športa postajajo tudi vedno bolj želena destinacija za t. i. timbildinge. Prav v času našega obiska so jih obiskali člani gasilskega društva iz Metlike, čez nekaj dni jih obiščejo gasilci iz Domžal. V prijetni senci smo pri počitku po pohodu zmotili mlado družino iz Dolenjskih Toplic. Kot pojasni šolar Teo: »Mami, oči in jaz smo se kar skupaj odločili, da gremo vsi na Gače, tudi dojenček, ki bo kmalu star leto dni. Imam še dva tedna počitnic do šole. Najprej smo šli na vrh Gač, zdaj sem skakal na trampolinu, šel bom še na igrala. Nato bomo šli vsi na pijačo. Sem pridemo zelo velikokrat, rad grem v pustolovski park, je hladneje kot doma. Pozimi pa tu smučam.«

N. Š.

Povsod je lepo, doma je najlepše. V luči podnebnih sprememb, ko turistična statistika vsako leto bolj kaže, da namesto morja oddih in mir iščemo v gorah, so domači hribi prava odločitev. Za dušo in telo.