V četrtek, 13. oktobra 2016, je na Senovem potekala otvoritev Paviljona sočutja, ki nas opominja na nemoč nedolžnih žensk in otrok, ki so v času vojne in po njej umrli mučeniške smrti. V župnijski cerkvi Vstalega odrešenika na Senovem je najprej potekala sv. maša za vse civilne žrtve vojn, ki jo je daroval duhovnik Janez Turinek.

Zatem so se udeleženci sprehodili do Paviljona sočutja, kjer je zbrane nagovorila predsednica Ženskega odbora SDS Krško mag. Martina Prevejšek. Dejala je, da danes, ko prihaja na dan kruta zgodovina naše polpretekle zgodovine, ko pokopavamo posmrtne ostanke umorjenih dojenčkov, otrok, nosečih mater, žensk iz Krimske jame, Hude jame, si več ne moremo zatiskati oči in to védenje še kar naprej tlačiti v podzavest; da te kosti govorijo same zase in da resnično nikakor ni možno najti opravičila za ta zverinska dejanja, ki izvirajo iz komunistične ideologije revolucionarnega tabora. Nadaljevala je, da je bolno, da se še danes najdejo ljudje na vodilnih mestih, ki te zločine relativizirajo, jih poimenujejo drugorazredna tema in trdijo, da so bile tiste kitke in kosti otrok izdajalci, ki so si zaslužili smrt. Zaključila je, da kljub kruti resnici, s katero se mlajši slovenski rodovi danes moramo soočati, prevzeti nase breme te preteklosti, ne smemo gojiti sovraštva, temveč se moramo pri svojem delovanju, reševanju napak in popravi krivic iz preteklosti v skrbi za skupno dobro danes in v prihodnje, zavzemati za ohranjanje sočutja in vrednot, ki nam bodo pomagale živeti v sožitju.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Obiskovalci so nato vstopili skozi Vrata usmiljenja in se sprehodili skozi Paviljon sočutja, kjer je na dveh stenah zapisanih 180 imen mater, sester, hčerk in deklic, ki simbolno predstavljajo peščico tistih, ki so v Ljubljanski pokrajini leta 1942 in na slovenski zemlji med in po vojni umrle mučeniške smrti.

Soočimo se s preteklostjo, jo sprejmimo in se iz nje nekaj naučimo za boljši danes in lepši jutri, da se takšna grozodejstva ne bodo nikoli več zgodila. Ostanimo sočutni.