V teh dneh so vinogradniki obrezali prvo trto. Ivan Šeler iz Dednje vasi (pri Pišecah) se vsakič znova razveseli takega začetka nove vinogradniške sezone, saj v vincekovem, kot v Pišecah in sosednjih krajih rečejo slovesnemu prvemu rezu, začuti vse tisto, kar v civilizaciji pomeni vino. »Človek je že v pradavnih časih spoznal, kako se iz grozdja naredi vino. Celo Sveto pismo ga omenja,« je ob 20-letnici Vinogradniškega društva Pišece zapisal v brošuri.

##IMAGE-4082139##

V skrbi za vinsko trto in pridelek z nje ter za veselje se je 45 vinogradnikov iz Krajevne skupnosti Pišece in sosednjih krajevnih skupnosti 8. aprila leta 2000 povezalo v društvo. Ivan Šeler je tako eden izmed ustanoviteljev Vinogradniškega društva Pišece in je bil tudi njegov prvi predsednik. Takrat so z ustanovitvijo društva potrdili, kar po Šelerjevih besedah še vedno velja, kot je nekdaj. »Ljubezen do vinske trte je v naših ljudeh zakoreninjena. Težko najdete v naših krajih domačijo, da ne bi imela vsaj nekaj trsov,« pravi.

Kot je predan vinogradništvu, dela z vnemo in s srcem v več organizacijah. Pravi, da zdaj pri svojih letih dela manj kot včasih, ampak ostajajo dejstva. Med drugim je bil v Lovski družini Pišece osem let predsednik in dvanajst let tajnik, je član nadzornega odbora; njegovo zavzetost je zelena bratovščina izmerila tudi s podelitvijo več priznanj, med njimi za petdeset let članstva. V Krajevni skupnosti Pišece je bil en mandat predsednik, bil je tudi podpredsednik, in to med zahtevnimi pogajanji za gradnjo nove Osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece, v katerih je kot član gradbenega odbora odločno nasprotoval vsakršni misli o ukinitvi šole, vedoč, da »če ni šole pa cerkve, kraj propada«. Rad ima svoj domače kraje; v veselje in zadoščenje mu je, če so lepi in tudi drugim prepoznavni. V tej veri se je včlanil še v Turistično društvo Pišece, v katerem je član nadzornega odbora; Turistična zveza Slovenije pa mu je letos podelila posebno priznanje za prizadevno prostovoljsko delo v tej organizaciji; to priznanje je ob priznanju krajevne skupnosti le eno med mnogimi, izobešenimi na steni ali spravljenimi v predalu v domači hiši, v kateri po smrti žene živi z družino svojih mladih.

Delo v organizacijah preplete s svojim humorjem in z nagnjenjem za odrsko igro. Njegova šaljiva narava ga je spodbudila k temu, da je kot vinogradnik dal vino v pokušino na poseben način. Iz škarpe, ki jo je zgradil pri svoji zidanici, natoči vino, kar je predmet velikega navdušenja in ugibanja ob Sušinovi poti, ki so jo v spomin na rojaka, zdravnika Alojzija Sušina, vzpostavili Pišečani in po kateri Turistično društvo Pišece organizira pohode. V želji po igranju se je pridružil Kulturnemu društvu Orlica Pišece. »Sem član SNG, Slovenskega narodnega gledališča,« pravi, a smeje nadaljuje, da je to s Slovenskim narodnim gledališčem v povezavi z njim šala. »Naš SNG pomeni Smeh ni greh. Tako se imenuje naša igralska skupina, sekcija kulturnega društva,« pravi. Ivan kot član te skupine tako ob različnih priložnostih igra v skečih. Toda v ljubiteljskem igralstvu se je zavihtel še stopničko višje. V P'šeki bratvi, etnološkem filmu s tem naslovom, ki ga je v organizaciji Vinogradniškega društva Pišece z domačini – naturščiki posnel Davor A. Lipej, korpulentni brkati Ivan prepričljivo odigra kmečkega očanca, izkušenega skrbnega vinogradnika z dušo, v katero je zapisano stoletno izročilo pišečkega podeželja, prežeto v veliki meri z že omenjeno ljubeznijo do vinske trte in z ljubeznijo do lastnega rodu ter do vseh drugih, ki vztrajajo na pišečkih hribčkih. Vso razsežnost tega človekovega čustvovanja in bitja izraža dialog iz filma P'šečka bratva. Sin: »Ata, zdaj pa se si lahko oddahnemo, ko smo lepo zgotovili«. Eden od trgačev: »Od zdaj naprej je pa vse od kletarja odvisno.« Ivan Šeler (v vlogi očeta): »Prav 'maš. Mošt je ko malo dete. Ga moraš merkat, crtat pa rihtat, če češ, da bo pravi dedi ratal.«

Vse našteto je resničnost v življenju Ivana Šelerja, nekdanjega rudarja nekdanjega rudnika Globoko in nekdanjega delavca nekdanjega vinarskega podjetja Vino Brežice, a je kljub temu očitno nekako pravljično privlačno. Nepričakovani nepravljični dodatek je našteto dobilo med slovensko osamosvojitvijo. Lovce kot oborožene civiliste so takrat vpoklicali v narodno zaščito; Ivan Šeler je kot čelni vodja lovske družine moral v negotovih dnevih razporejati oborožene lovske kolege na različne naloge, ki bi se lahko končale povsem bojno. Danes je član Zveze veteranov vojne za Slovenijo, potem ko je odlašal z včlanitvijo, češ, ali je s svojim zalednim straženjem v vojni prispeval k slovenski osamosvojitvi enako kot pripadniki Teritorialne obrambe Slovenije na bojni črti v Krakovskem gozdu.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista