Ljudje ob Kolpi: Ruža Germ Šegedin
Dr. Ruža Germ Šegedin, ginekologinja
Rojena 26. aprila 1913 v Novem mestu, umrla 18. oktobra 1990 v Ljubljani
Hči znanega slikarja Josipa Germa, rojenega v Adlešičih, in matere Ružene Pavlovske (Čehinja). Za Adlešiče je bil zelo pomemben tudi njen stari oče Matjaž Germ, učitelj, ki je med drugim uvedel šolski zelenjavni vrt in vzorčni sadovnjak. Osnovno šolo in gimnazijo je opravila v Novem mestu, po maturi pa odšla najprej na študij medicine v Ljubljano, diplomirala pa je na Medicinski fakulteti v Zagrebu leta 1938. Po študiju je brezplačno delala v Bolnici za ženske bolezni v Ljubljani. Junija leta 1941 se je poročila s pravnikom Jožetom Šegedinom (ljubezen iz dijaških časov, skupaj pa sta bila tudi v Ljubljani in Zagrebu). Po kapitulaciji Jugoslavije je delovala v zdravniškem matičnem odboru OF, zaradi česar so jo decembra 1942 zaprli (tudi njen mož je bil večkrat zaprt). Zaradi bolezni je precej časa preživela v bolnišnici, a pod strogim nadzorom, izpuščena pa je bila ob kapitulaciji Italije. Kmalu za tem sta z možem odšla v partizane. Kot zdravnica je postala upravnica partizanske bolnišnice Jelendol v Kočevskem Rogu. Potem je napredovala do nadzorne zdravnice, še pozneje pa do upravnice zahodnega sektorja Slovenske centralne vojne partizanske bolnice. V partizanih je pridobila nadimek Meta. Po koncu vojne je ostala v JLA, v tem času je v Beogradu tudi opravila specializacijo iz ginekologije in porodništva. Po povratku v Slovenijo je opravljala različne strokovne in politične funkcije: docentka na Medicinski fakulteti, zdravnica na Ginekološki kliniki, poslanka v Skupščini SRS, članica komisije v CK ZKS. Objavljala je strokovne in politične članke. Po upokojitvi je bila tudi predsednica sekcije za partizansko zdravstvo pri Slovenskem zdravniškem društvu. Prejela je številna partizanska in vojaška priznanja. Veliko odlikovanj in različne predmete iz partizanskih časov je sama in pozneje tudi sin dr. Primož Šegedin (kemik) odstopila Dolenjskemu muzeju.
Njen mož Jože Šegedin je bil znan tožilec in sodnik v partizanih in pozneje tudi v JLA. Žal pa je sodeloval tudi v zloglasnih zmontiranih Dachauskih procesih (tako kot Belokranjec, partizanski zdravnik dr. Štefan Šobar in Dolenjca Ivan More – Žan in Franc Pirkovič). Po demobilizaciji je pravniško kariero končal kot vrhovni sodnik.
