##IMAGE-3035506##

Pisalo se je leto 1830, ko se je v kmečki družini kot tretji otrok izmed osmih rodil Janez Trdina. Bil je zelo inteligenten otrok, vendar mu nobeno delo ni dišalo. Rajši se je potepal po vasi, bil je pretepač, preganjal je vaške pse, rabutal sadje. Edino  kar je zares imel rad in ga je umirilo,  je bila šola, tam je bil zelo priden učenec in se je rad učil. Tako so ga starši poslali študirat. Normalko in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in že takrat je čutil veliko veselje do študija zgodovine in zemljepisa, ki ju je na Dunaju tudi doštudiral. Postal je profesor in je v začetku služboval v Varaždinu, kasneje pa na Reki vse do upokojitve.

V tistem času  življenje kmetov na vasi ni bilo nič kaj prijetno, ljudje so bili razdeljeni na dve strani, na eni graščaki in njihovi prilizovalci, na drugi pa podložniki kmetje, tlačani, ki so morali plačevati desetino, davščine in še marsikaj. Grajska gospoda in uradniki so  govorili nemško in tako je že zelo zgodaj začutil sovraštvo do vsega kar je bilo nemškega in je nemščino  imel za glavnega sovražnika. Poslušal je kmete, ki so dan in noč preklinjali oblast in se spominjali francoske vlade, ki jim je podelila vse pravice, ukinila tlako, davščine in uvedla red in varnost.  Vneto je ob vsaki priliki razlagal, da smo Slovenci in ne Kranjci. Veliko je tudi bral slovenske knjige in je v rojstni vasi zbranim vaščanom v slovenščini bral sveto pismo in tako utrjeval slovenski jezik.

Ko je služboval na Reki, se je sprl z ravnateljem zaradi svoje narodne zavesti, tako je delo zapustil in se upokojil. Preselil se je v Bršljin pri Novem mestu. Začel je spoznavati Dolenjsko in Belo krajino, ki ju je celotno prehodil, spotoma pa si je skrbno zapisoval vse, kar je slišal od domačinov.

Všeč so mu bila pripovedovanja o starih verovanjih, junakih in o naravnih silah, s katerimi so si ljudje razlagali naravne pojave, na katere niso imeli vpliva. Začel je pisati o tem, vendar so mu bila pripovedovanja ljudi samo osnova na katerih je bajke napisal, prikrojil pa jih je po svoje , jim dodal svojega duha in dogodke ustvaril veličastne, ki so se običajno končali tragično. Verjetno vsi zelo dobro poznamo Bajke in povesti o Gorjancih – sklop več različnih bajk. Nauk vseh pa je, da je dobrota nagrajena, slabo pa kaznovano.

Njegovo pomembno delo je tudi Vinska modrost, kjer razlaga kaj je vino, njegova svojstva. Ko je hodil po Beli krajini, se je največ ustavljal v gostilnah, kajti tam je dobil veliko informacij in tudi zgodb o življenju, ter o vinski trti, ki se priklanja tradiciji prednikov, pridnim rokam in ima največjo čast in pomen v tistih krajih.

Pomembno delo je še zgodovinsko-epska pesnitev Bran in pogin Japodov, ilirskega plemena, ki se je upiralo Rimljanom.

Ne smemo pa pozabiti Zgodovine slovenskega naroda, kjer je prav lepo napisal naslednje: »Meni se bogme ni treba sramovati te Zgodovine slovenskega naroda. Lahko bi se z njo celo ponašal in bahal, ako ne bi bilo vsako bahanje smešno in neumno.«

Janez Trdina je umrl 14. julija 1905 v Novem mestu in prav je, da se ga spomnimo kot pisatelja, pesnika, zgodovinarja, etnologa.

Po njem je preimenovan najvišji vrh Gorjancev iz Sv.JERE V Trdinov vrh, obstaja Trdinova pot po Dolenjski, Kulturni center Janez Trdina v Novem mestu in celo superračunalnik na fakulteti se imenuje TRDINA .Občasno pa se podeljuje tudi Trdinova nagrada za dosežke na intelektualnih področjih.