M. Ž.

Med njimi je tudi Kateryna Velychko, ki se je s sinovoma Platonom in Jakimom ter z možem Hlibom iz Ukrajine pred vojno vihro avgusta leta 2022 zatekla v Slovenijo. A kot pravijo, dom je tam, kjer je družina, kjer sta ljubezen in smeh, kjer se čutimo varno … In to so našli v Novem mestu.

»Živeli smo v Harkovu na vzhodu Ukrajine, ki je v bližini meje z Rusijo. Takrat je bilo zelo hudo in nismo vedeli, ali bo okupiran. Bali smo se, zato smo zaradi varnosti otrok zapustili Ukrajino.

Naprej smo prišli v Logatec in od tam naslednji dan v Novo mesto. Sicer sem mislila, da bomo, ko uredimo vso potrebno dokumentacijo, živeli v Ljubljani, saj je starejši sin Platon aktiven športnik, igra tenis, a smo ostali v Novem mestu, ker smo tu dobili res odlično podporo pri Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD). Če imaš razumevanje in podporo, je lažje začeti novo življenje.

A bilo je zelo težko, težko je zapustiti svoj dom, ravno tistega leta smo kupili hišo in jo prenovili, potem pa nova država, nov jezik, za otroka nova šola … Tudi v Osnovni šoli Center, v kateri danes Platon obiskuje deveti, Jakim pa peti razred, so jima veliko pomagali, sošolci in učitelji,« pripoveduje simpatična 45-letnica.

Trudijo se vračati tudi nazaj

Hvaležni za vse se trudijo vračati tudi nazaj. Kateryna je kmalu postala prostovoljka pri DRPD, kjer je zaposlena od junija letos ter večinoma dela in pomaga drugim, novim priseljencem iz Ukrajine, prav tako sodeluje z novomeškim območnim združenjem Rdečega križa. Tudi njen mož Hlib je bil več let DRPD-jev prostovoljec, od novembra pa je pri njih zaposlen prek javnih del. Zelo veliko pomaga tudi v Teniškem klubu Portovald, v katerem tenis vsak dan trenira Platon, ki prav tako aktivno sodeluje v različnih dejavnostih društva. Med drugim je bil sovoditelj letošnjega novoletnega živžava.

Tako se učijo jezika in širijo socialno mrežo, spoznavajo nove ljudi in prijatelje ter pridobivajo dragocene izkušnje, česar vsem, ki pridejo v novo okolje, najbolj manjka.

Odvetnica, tudi učiteljica zgodovine

Pomen tega poudarja tudi Kateryna, ki je v Ukrajini delala kot odvetnica, sicer pa je tudi učiteljica zgodovine. »Predvsem pa je veliko odvisno od samega človeka, koliko si to želi in kaj je pripravljen za to narediti. Na DRPD se trudimo motivirati ljudi, da se vključujejo v družbo in učijo jezik, ker je to pomembno za njihovo prihodnost. Najslabše se je zapreti doma in čakati,« meni.

V svojem poklicu bi želela delati tudi v Sloveniji, a je, pravi, največja ovira prav jezik. »Žal še ne govorim pravilno in tekoče slovensko, kar bi bilo potrebno za delo s strankami ali na sodišču. Lahko pa bi na tem področju pomagala na drugačen način, pisno.

Tudi zdaj berem in preučujem slovensko zakonodajo, ki je tako kot sam pravosodni sistem zelo podobna ukrajinski. Pravzaprav se mi slovenščina ne zdi tako zelo težek jezik, v določenem delu je podobna ukrajinščini, zato tudi delam tako veliko napak,« smeje pristavi.

No, mogoče njena slovenščina res še ni na nivoju, ki bi si ga želela, a v vsakdanjem življenju ji jezik ne predstavlja prav nobene ovire več. Sicer pa jo tudi Slovenija kot taka spominja na njeno rodno državo, tako da se tudi zato pri nas počuti bolj domače.

Kateryno poznajo tudi kot odlično in gostoljubno gostiteljico, ki prijatelje razvaja z okusnimi dobrotami. Tako je znova vodila eno, seveda ukrajinsko, od štirih brezplačnih kuharskih delavnic Okusi svetov, ki jih je ob svetovnem dnevu migrantov KUD Sevdah Novo mesto v sodelovanju z DRPD organizirala v kuhinjah Doma starejših občanov Novo mesto. Sama skromno pove, da se ji ne zdi, da bi bila kot kuharica kaj posebnega, je pač mama, ki rada kuha.

Pri srcu ji je tudi narava, rada se sprehaja, kolesari, nabira gobe. »Ja, to mi gre kar dobro od rok, kar veliko jih najdem. Moj oče je bil odličen poznavalec gob,« pove.

''Bomo videli, kaj bo prinesel čas''

Ukrajino seveda pogreša, predvsem to, da so tam z družino imeli svojo hišo, tukaj za zdaj ne vidi možnosti, da bi jo lahko kupili.

»Žal so moji starši in starši mojega moža že pokojni, mož pa ima v Ukrajini še brata. Sicer pa večina sorodnikov danes živi po Evropi ali v Ameriki.

Ukrajina se je že precej spremenila, veliko ljudi je odšlo. Danes težko rečem, ali se bomo vrnili, saj ne vemo, kako in kdaj se bo končala vojna. Pa še veliko drugih dejavnikov bo gotovo vplivalo na odločitev. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Do takrat pa sem vesela, da sva oba z možem zaposlena, da živimo v prijaznem in mirnem okolju pa da sta sinova tu srečna, da imata veliko znancev in prijateljev, s katerimi se rada družita,« še pove.