M. L.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za članice in člane brežiške skupine Društva Šola zdravja se je jutranja vadba po metodi 1.000 gibov v četrtek, 18. septembra, končala nekoliko drugače kot običajno. »Naši najstarejši članici in eni od najbolj rednih udeleženk vsakodnevne jutranje vadbe, Josipi (Jožici) Bostič, smo vsi navzoči složno zapeli Vse najboljše za te, kajti tega dne je slavila zelo lep življenjski jubilej, častitljivih 90 let,« je poročal član telovadne skupine Ernest Sečen.

Njeno življenjsko pot je z izbranimi besedami na kratko predstavila vodja skupine Ana Kupina. Potem so skupaj odšli na brežiško tržnico, kjer je tedaj že bila pogrnjena miza za nekaj nad 30 ljudi. V tako zbrano družbo, še dodaja Ernest, je jubilantki prišel voščit še sam župan Ivan Molan.

· Leta niso ovira

90 let Jožice Bostič: Še vedno najzvestejša jutranja telovadka

Presenečenje

»Tako presenečenje sem doživela kot še nikoli v življenju. Čudila sem se, zakaj nas je šlo tisti dan toliko na kavo. Običajno nas gre nekaj, tokrat pa vsi na tržnico. Fantastično. Še župana so mi pripeljali. In kaj se mi dogaja po tistem dogodku? Na cesti me ustavljajo in mi čestitajo. Ne vem, kdo so, kar čestitajo mi,« pravi.

Peš ali s kolesom

Tako skupno rojstnodnevno druženje je bilo krasen dodatek k redni organizirani skupinski telovadbi, brez katere si ne predstavlja dni. »Z vajami na jutranjih vadbah si razgibaš ves organizem in po telovadbi se počutiš veliko bolje,« ugotavlja Jožica.

Prepričana, da človek mora zmeraj gibati, se podaja na daljše sprehode. Kadar se ji zahoče v naravo, izbere pot v primestno Vrbino, ki jo premeri peš ali s kolesom. Kadar ji je ljubši mestni vrvež, naredi peš ali s kolesom krog okoli Brežic.

En dan v tednu ima več časa za sprehode. »Ob sobotah ni telovadbe. Takrat se grem potepat,« se zasmeje Jožica, ki se je pred časom odločila oditi iz domače hiše v brežiški dom upokojencev, kjer je, kot pravi, zadovoljna in od koder vsak večer po telefonu poklepeta s pet let starejšo sestro v Ilirski Bistrici.

Breda Balon

Telovadba za duha in prste

Ob tem ko s sprehodi, kolesarjenjem in že omenjeno jutranjo vadbo ohranja telesno kondicijo, skrbi tudi za svežino duha. Kadar gre po telovadbi v slaščičarno ali kavarno, poseže po časopisih. Odlična sprostitev, in to še poučna, ji je tudi reševanje križank.

Prava možganska telovadba ji je tudi družabna igra abeceda, pri kateri na izbrano črko iščejo imena krajev, gora itd. Včasih je veliko brala knjige. »Potem me je prevzelo ročno delo. Kvačkam, pletem, le klekljala nisem nikoli,« opiše svojo veliko strast, katere rezultat je tudi njen unikatni kvačkani klobuček v oranžni barvi Šole zdravja.

K njenim ročnim delom spada pravzaprav tudi šivanje, čeprav se trenutno z njim ne ukvarja, si je pa šivala včasih. Ljubezen do ročnih del in znanje je nemara v dobršni meri dobila po materi, ki je bila šivilja in je tudi pletla.

Z vlakom v šolo na Reko

Ta njena znanja in spretnosti so nemara povezani tudi z gospodinjsko šolo, v katero se je vpisala nekje vmes, ne že na začetku šolanja. »Osnovno šolo in nižjo gimnazijo sem obiskovala v Ilirski Bistrici, kjer je takrat živela naša družina. Potem sem šla na učiteljišče v Tolmin, a ga nisem dokončala, ker sem zbolela za tuberkulozo. Vrnila sem se v Ilirsko Bistrico. Potem sem hodila v triletno gospodinjsko šolo na Reki in jo končala,« pravi Jožica, ki se je vsa tista leta na Reko vsak dan pouka vozila z vlakom.

Oj, ta reka

Dnevna potovanja z vlakom iz Ilirske Bistrice na Reko in nazaj so bila sicer samo ena od selitev njene družine. Jožica se je rodila leta 1936 v Bosni, kamor so se njeni pred tem iz Ilirske Bistrice umaknili pred fašizmom. Leta 1942 je družini v Banjaluki, kjer je živela, nekega dne še uspelo spakirati kovčke in zbežati pred oboroženim nasiljem ter priti v Slovenijo.

Tedaj šestletni Josipi je ostala v trajnem spominu reka Vrbas, ki jo je videla iz vlaka, s katerim so bežali. Ne sama reka – pečat je bilo tisto, kar so videle tudi otroške oči: reka je s seboj nosila trupla, veliko mrtvih ljudi. Davek, ki ga je pobirala druga svetovna vojna tudi v Bosni ali pa tam še posebno.

Glej, kdo prihaja

Po vojni je Jožičina družina živela v Ilirski Bistrici, od koder je ona, kot rečeno, obiskovala reško gospodinjsko šolo. Med počitnicami je hodila k sorodnikom v Banjaluko. V tem bosanskem mestu je na plesu spoznala mladeniča iz Trbovelj, ki se je v Bosni šolal za vojaškega pilota. Ples, prijazen klepet dveh mladih, potem pa konec počitnic in odšla je nazaj v Ilirsko Bistrico, od koder se je v novem šolskem letu spet vozila v gospodinjsko šolo na Reko.

Dve leti po tistem plesu pa – glej, na Reki po ulici ji prihaja naproti oni mladenič s tistega banjaluškega plesa. Potem sta se 1. decembra 1956 poročila, in sicer v Piranu. Sledilo je njeno krajše bivanje na njegovem domu v Trbovljah, potem sta se preselila v Zadar, kjer sta se rodila sinova Josip (Jole) in Viktor, po katerih jo zdaj razveseljujejo trije vnuki in dva pravnuka. Sledila je službena selitev v Titograd, od koder je družina odšla – spet zaradi njegove službene selitve – v Brežice.

V Brežicah se je Jožica zaposlila v vrtcu, v katerem je potem delala 25 let, do upokojitve. (Prvi del njene zaposlitvene kariere je bilo delo prodajalke v knjigarni v Portorožu pri današnjem hotelu Palace, v kateri je po končani šoli delala do poroke.)

In pravi: »V življenju ima vsak človek svojo pot. Po tisti poti te vleče.«