T. Mihelič

Eden najmanj poznanih prebivalcev gozdov v Kočevskem rogu je zagotovo gozdni jereb (Tetrastes bonasia). Slabo ga poznamo predvsem zaradi njegove prirojene plašnosti – ob znaku nevarnosti se prihuli in neslišno odplazi stran. Leti le v skrajni sili.

Najraje živi v močno strukturiranih mešanih gozdovih, v katerih se izmenjujejo območja starega gozda in območja z veliko grmovne in zeliščne plasti, v katerih ne sme manjkati jagodičja, malin, borovnic, leske, divjega bezga in značilne jerebike (po njej verjetno nosi tudi ime).

Jereba so včasih imenovali tudi leščarka zaradi njegovega značilnega prehranjevanja z leskovimi moškimi cvetovi – mačicami. V Kočevskem rogu so primerna območja zanj zaraščajoča grmišča, travniki in pašniki na obrobju nekdanjih kočevarskih vasi.

Rjasto rumena kura je belo in črno pisana. Po trebuhu so prepoznavne izrazite pege, na koncu repa črn pas, samce pa izdaja belo obrobljen črn podbradek. Plahe kure se najraje zadržujejo v zavetju grmovja, pozimi pa kopljejo hodnike pod snegom do živeža.

Gozdnega jereba je v naravi težko videti, čeprav je stalnica. Največkrat nas preseneti z nenadnim izletom izpod nog. Nedolgo tega je bil na seznamu lovnih vrst. Lov nanj so izvajali s piščaljo, saj se samci radi odzovejo na »vsiljivca« v svojem kraljestvu.

Jerebji par si ostane zvest vse življenje.

Jereb, sicer pripadnik karizmatičnega sorodstva koconogih kur, se v nasprotju z bolj znanimi ruševci in divjimi petelini za družico ne pretepa, ampak jo v aprilu privablja s tiho, piskajočo pesmijo. Z njo označuje svoj teritorij, ki ga vzdržuje vse leto. Zato jih lahko slišimo peti tudi jeseni, septembra in novembra. V oktobru jih šelestenje padajočega jesenskega listja tako preplaši, da raje ne pojejo.

Na vprašanje, ali jereb še prebiva na območju med vrhovi Vinica, Škrilje in Mirna gora, za zdaj še ne moremo odgovoriti. Območja, ki so bila še pred desetletji zanj nadvse primerna, so se zaradi razvoja rastja spremenila. A mogoče so vendar nekje blizu nastala nova, ki bi jih jereb lahko naselil.

Zaradi njegove plašne narave je monitoring njegove navzočnosti zelo zahteven. Zato so v letošnji jeseni v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS) začeli poskusno postavljati avtomatske snemalnike zvoka, s katerimi bodo lažje zaznali klice te plašne gozdne kure.