##IMAGE-3319965##

Sredi Škocjana stoji mogočna Globevnikova domačija, danes močna kmetija, na kateri redijo bike, krave dojilje in plemenske svinje. Nekoč pa so bile tu trgovina, mesnica, klavnica, kovačija, gostilna in posojilnica denarja.

Jože Globevnik, ki je pred osemnajstimi leti prevzel kmetijo od očeta, je ponosen na svoj rod in se z družino trudi, da kmetija iz leta v leto napreduje. Imajo 56 hektarov obdelovalne zemlje (veliko tudi v najemu) in 14 hektarov gozda.

"Dolgo časa smo imeli živine za tri vasi. Danes pa je v hlevih okrog 60 prašičev in 60 govedi - pol bikov, med njimi tudi dva plemenska, ostalo so krave dojilje. Polovico je imamo na pašnikih," pravi Jože Globevnik in žalostno ugotovi, da je vse manj malih kmetov.

H Globevnikovim, kjer so imeli zbiralnico mleka, je iz Škocjana in okoliša še pred desetletjem nosilo mleko okrog sedemdeset kmetov, danes so ostali štirje! Kmetovati ni enostavno, dela je vedno več, zaslužki pa slabši. Dobro je treba gledati na vsak evro in ga pametno obrniti. Globevnikovi so dobra tri desetletja pridobivali sosednje parcele, saj pravi Jože, da je največji problem kmetije prav razdrobljenost.

"Zemljo imamo od Šmarjeških Toplic do Rake, od Segonj do Draškovca. Marsikatere parcele so res daleč, veliko se porabi za gorivo," pravi gospodar Jože in doda, da je opremljanje kmetije s stroji nikoli dokončana zgodba.

Trije traktorji, ki jih imajo, so nuja, ne luksuz, veseli pa so tudi lanske pridobitve - sušilnice za koruzno zrnje. Koruza in pšenica sta namreč njihova glavna pridelka, saj ju zasejejo kar na 28 hektarih. Lani so pridelali kar 170 ton koruznega zrnja! Krme za živino pač ne sme zmanjkati.

Na veliki kmetiji je dela za vse dovolj. Jože, ki je tudi čebelar in ima 15 panjev "za svojo dušo", pravi, da je ključ uspeha gotovo razumevanje v družini - tako z mamo Stanko, ki ima na skrbi teleta in kuhinjo, pa seveda z ženo Simono, ki skrbi za prašiče, vodi pa tudi vse knjigovodstvo in računovodstvo.

"Kmetija je zdaj kot neko podjetje, veliko dela je z urejanjem papirjev, čisto drugače kot nekoč," pove Jože in pohvali dolgoletno dobro sodelovanje s škocjansko Kmetijsko zadrugo: "Pri njej sem imel vedno oporo, drug drugega potrebujemo."

Globevnikovi pravijo, da imajo sedaj dovolj živine in zemlje, potrebno je le zdravje in razumevanje, pa bo šlo. Zato vedo, da si je treba vzeti čas tudi zase. Pravi dopust si na tako veliki kmetiji, ki ima tudi vinograd na Vinjem vrhu, težko vzamejo, je pa dan za družino gotovo nedelja. Takrat pogosto odidejo v svojo "oazo miru", na mamino kmetijo, kjer so si postavili hišico. Tudi počitniške dni so nemalokrat tam. Zdaj, ko se je trem sinovom - najstarejši Jože bo kmalu dopolnil 14 let, Peter jih ima 12, Martin pa 7 -, pridružila mala Anamarija, bodo pa sploh izkoristili vsak prost trenutek za druženje.