Igor Vidmar

Franci Kek nam je sicer bolj znan kot komik, igralec, nekdanji politik in organizator že skoraj pozabljenega festivala Rock Otočec, a po izobrazbi je socialni delavec, več let pa se je kot koordinator med romsko skupnostjo, službami Mestne občine Novo mesto, ki delujejo na tem področju, in tovrstnimi službami na nacionalni ravni ukvarjal tudi z romsko problematiko.

Ste videli predlog Šutarjevega zakona?

Ne morem reči, da sem ga natančno preštudiral, a poznam usmeritve. Predstavljam si, da so takšne, kot so bile tudi že v predlogih županov izpred dveh let. Če so usmeritve takšne, jih podpiram. Seveda pa je treba preveriti, ali so vsi predlogi v skladu z ustavo. Lepo so jih predstavili tudi v romski oddaji v ponedeljek na prvem radijskem nacionalnem programu. Brez kakšnih pripomb, da ni v redu. Glede na slišano se je tudi meni zdel primeren.

Menite, da bo vse to, kar se je zgodilo po tragičnem dogodku v Novem mestu v sorazmerno kratkem času, pomagalo pri reševanju romskega vprašanja?

Škoda, da se je moral zgoditi tragični dogodek, da se je končno nekaj premaknilo. No, upam, da se bo premaknilo, da ne bodo nekateri, ki situacije na našem območju ne vidijo celostno, ampak gledajo samo na človekove pravice, preglasni.

Vendar človekove pravice …

Človekove pravice je treba upoštevati. Ampak pomembna je tudi kaznovalna politika. Nekateri pravijo, da z represijo ne bomo ničesar dosegli. Res je, samo z represijo ne bomo ničesar dosegli. Pa tudi brez represije ne bo nič. Potem lahko ukinemo vse kazni. Povsod po svetu imajo neke zakone, in kdor jih ne upošteva, je kaznovan.

Kaznovalna politika bi morala varovati človekove pravice oškodovanca, žrtve …

Res je.

Šutarjev zakon se v največji meri osredotoča na področje kaznovalne politike in njene povezanosti z izplačevanjem socialnih pomoči, ne ukvarja pa se na primer z integracijo Romov v družbo, izboljšanjem njihovega položaja, življenjskega okolja, ne ukvarja se z vzroki. Kriminala se ne da rešiti, če niso odpravljeni vzroki zanj.

Dobro bi bilo, da bi se tako imenovano civilno prebivalstvo zavedalo, da je zanj, to se pravi za nas, ki nismo Romi, toliko boljše, kolikor bo življenje Romov bolj podobno našemu. Bistvo vsega je, da se zdravemu človeku splača delati. Tako mora biti nastavljena zakonodaja. Da ima več možnosti, da lahko dela, je pomembno šolanje, izobraževanje. Šola ni bistvena le zaradi dela, ampak tudi zaradi integracije. Da otrok pride v šolo pripravljen, mora pred vstopom v šolo obiskovati vrtec, kjer se bo naučil govoriti slovensko.

V času šolanja ima bistveno vlogo tudi romski pomočnik. Saj jih imamo, ampak so nastavljeni z nekimi razpisi in projekti, in ravno ko se primerno usposobijo za svoje delo, je vsega konec. Romski pomočnik bi moral biti v šolski sistem umeščen sistemsko, tako kot na primer socialni delavec. Romski pomočnik bi moralo biti delovno mesto. Imeti bi moral tudi primerno predpisano izobrazbo.

Kaj je in kaj bi morala biti vloga romskega pomočnika?

Hm. Se je zgodilo, da je katera učiteljica rekla: »Romski pomočnik mi niti kaj dosti ne pomaga. Kakor kateri. Skoraj raje vidim, da Roma ni v šolo. Imam vsaj mir in lahko učim.« Tu je res vse narobe. Romski pomočnik bi moral biti strokovno usposobljen in zaposlen za daljši čas. Njegovo delo ni le v šoli pomoč učiteljici, ampak tudi v romskem naselju, pogovor s starši, ki bi jim pojasnil, kaj je prav in kaj ni. Moramo pa se zavedati stvarnih možnosti.

Pri Marcelu smo na primer slišali gostjo, ki je predlagala, da bi zjutraj v romsko naselje prišle delavke, ki bi otroke pripravile za v šolo. Ampak teh otrok je v novomeški občini okoli 250, in če hočemo, da bi jih zjutraj umile, oblekle in pravočasno pripravile za v šolo, bi najbrž potrebovali kakšnih sto delavk. Ali pa bi morale nekatere začeti pripravljati že ob desetih zvečer, če bi to počele le tri. Ko sem se od leta 2016 do 2019 ukvarjal s tem, sem s težavo dosegel, da je center za socialno delo dobil enega dodatno zaposlenega za to področje.

Kdo torej v romskem naselju otrokom pomaga oziroma lahko pomaga, da se pripravijo na šolo?

Starši. Največ, kar lahko starši poleg ljubezni dajo otroku, je, da mu omogočijo šolanje. Oni so tisti, ki se morajo zavedati, da morajo otroci hoditi v šolo. Ne moremo dobiti toliko delovne sile, da bi ta to delala namesto staršev. Zato je treba imeti neke zakone, ki bodo tiste, ki tam živijo, usmerjali v to, da bodo otroci hodili v šolo. Zato podpiram to, da če otrok ne pride v šolo, se naj to pozna na socialnih transferjih.

Avstrija ima na primer zakon, da če otroka več kot tri dni zapored neopravičeno ni v šolo, se to kaznuje s 400 evri kazni oziroma z zaporom.

Mislim, da socialni transferji ne bi smeli biti nedotakljivi. Morali bi biti naloženi na ustrezno digitalno kartico. Če bi center za socialno delo ugotovil, da nekdo slabo ravna s tem denarjem, ga ne porabi za nujne življenjske stvari, za kar bi ga moral uporabljati, bi lahko ukrepal. Ta denar je namenjen pokrivanju življenjskih stroškov, za hrano, plačilo vode in elektrike, ogrevanje, oblačila. Če kaj ostane, lahko porabijo tudi za kaj drugega.

Če ta denar sploh pride do njih. Velik problem naj bi bilo tudi oderuško zadolževanje znotraj skupnosti, ko upniki upravičencem do socialne pomoči to poberejo, takoj ko jo dobijo.

To je velik problem. Naj navedem še en primer. Prodaja elektrike. V času, ko sem se s tem ukvarjal, je nekdo, ki je imel legalno napeljano elektriko, to prodajal naprej in samo eni družini za to zaračunaval od 200 do 400 evrov. Zato sem si za enega glavnih ciljev, ki je bil tudi uresničen, postavil, da se vsem pripelje elektrika in se tako prepreči izkoriščevalska preprodaja. Kadar dolgovi tako narastejo, da jih dolžniki ne morejo več vračati, jim upnik vzame kartico in sam dviguje njihovo socialno pomoč. Ne vem pa, ali je danes dovolj dosledno plačevanje porabljene elektrike in vode Elektru in Komunali.

Kadar se Romi iz jugovzhodne Slovenije znajdejo v središču pozornosti medijev, običajno je to ob kakšnih neljubih dogodkih, nacionalni mediji pred kamere za pojasnila in izjave povabijo predstavnike Romov s severovzhoda države. In potem naše Rome primerjajo z njimi, češ zakaj je pa tam lahko drugače.

In potem javnost hitro zaključi, da je nekaj narobe z Dolenjci, da je to res nestrpen narod, da se Romi tu ne morejo vključiti v družbo, kot so se v Prekmurju.

Prekmurski Romi so v Prekmurje prišli pred sto, dvesto leti in so tudi že takrat delali. Ukvarjali so se z različno obrtjo, rokodelstvom in glasbo. Naši so pred stotimi leti prišli k nam od drugod, iz drugih krajev kot prekmurski. Bili so večinoma nomadi, manj so se ukvarjali z obrtjo ali čim podobnim. V Prekmurju so Romi imeli svoj vrtec že pred šestdesetimi leti. Obenem pa je tam blizu Avstrija, kjer se je dalo vedno tudi dobro zaslužiti, tja se jim je splačalo hoditi delat. Dokler se jim pri nas v Sloveniji bolj splača biti na socialnih prejemkih kot delati, jih bo težko prepričati o zaposlitvi. Prekmurskim Romom, ki so delali v Avstriji, je delo postalo vrednota.

Mislim, da so jih pri nas 16 zaposlili na Komunali, a tam v povprečju zdržijo le kakšne tri mesece. Kako se počuti Rom, ko pride iz službe in ga v naselju pričaka nekdo, ki ne hodi v službo, a ima za hišo parkiranega dobrega BMW-ja, in ga vpraša: »Kako je, si bil priden v službi, si kaj naredil?« Zdi se mu zamalo in začne preračunavati, ali se mu res splača hoditi v službo, če dobi enako ali še več, če ne dela.

Zadnja leta se je kriminal, predvsem nasilništvo, razrasel zlasti med mladimi Romi, večinoma mladoletnimi, ki ne upoštevajo nikogar, tudi tako imenovanih starešin ne, ti nimajo več nobenega vpliva nanje. Kako se je to zgodilo?

Večina jih kolikor toliko redno obiskuje šolo tam nekje do šestega razreda. Potem jo pustijo in šolanje pozneje nadaljujejo v večerni šoli, saj s tem dobijo tudi neko finančno podporo. Tudi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) se z njimi ukvarja tam nekje do te starosti, se pravi do šestega razreda, ko še obiskujejo šolo. Ko se to konča, ostanejo njihova vzgoja telefoni in tablice.

Ko smo bili mi otroci, je bilo nasilje na televiziji v kavbojskih in partizanskih filmih pa v risanki Tom in Jerry. Zdaj pa ure in ure na telefonih gledajo posnetke nasilja, ko nekdo nekoga ubija, kako nekdo mački rep zaveže. Vzgajajo se s posnetki, polnimi nasilja, kjer so veliki frajerji tisti, ki so močnejši. Žal imajo med svojimi ljudmi zelo malo takih, ki bi lahko bili pozitivni vzorniki.

Tisti Rom, ki hodi v službo in svoje otroke pošilja v šolo, je največ vreden, najbolj dragocen. Take mora družba podpirati, jim pomagati, da bodo pri tem vztrajali, saj so le ti lahko dober vzor drugim. Žal pa mladi Romi ne morejo spregledati dejstva, da ima tisti, ki hodi v službo, manj od nekaterih, ki ne hodijo in se morda celo ukvarjajo s kriminalom.

Te dni pogosto slišimo, da država ni naredila ničesar, da občine denar, ki ga dobijo, ker imajo romska naselja, porabijo za druge namene, skratka da se z Romi nihče ne ukvarja.

Seveda ni res, da se ne dela nič. Seveda se dela. Vendar gre ves čas kljub temu na slabše. Država mora zakonodajo urediti tako, da se jim bo splačalo delati. Dokler ne bo tega, bo težko kaj spremeniti. Druga stvar pa je preverjanje izvora premoženja. Zakaj pa ga ne bi preverjali?

Na kakšen način? Če ima dejanski lastnik na primer avto napisan na nekoga drugega, hiša je pa zgrajena na črno in je formalno sploh ni.

Če je lastnina pisana na nekoga drugega, naj pa tega drugega pocukajo za rokav, od kod mu to.

Z Romi se zelo resno ukvarjajo tudi nekatere nevladne organizacije, v Novem mestu na primer Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, ki ima za to tudi več zaposlenih. Kakšna je in kakšna je lahko vloga nevladnih organizacij v romski zgodbi?

Njihov prispevek je veliko vreden. Žal jim njihovi varovanci prezgodaj uidejo.

Občine jugovzhodne Slovenije in Posavja so pred dvema, tremi leti začele Ljubljano resneje in organizirano opozarjati na težave z Romi, predlagale so popravke nekaterih zakonov. Čigava je v bistvu odgovornost za reševanje romske problematike? Od države ali lokalnih skupnosti ali pa se naj z njimi še naprej ukvarjajo predvsem nevladne organizacije in civilne iniciative?

Vsak mora narediti tisto, kar spada v njegovo pristojnost. Država mora urediti zakonodajo, občina pa mora na primer najti zemljišča, na katerih bi si lahko Romi uredili bivališča, da ne bi vsi živeli v enem naselju, da se ne ustvarjajo geti, in ugotoviti, kako naj se jim zaračunajo voda, elektrika in najemnina. Vse te stroške bi jim morali, če jih ne plačujejo, odtegniti od socialnih transferjev, ki so med drugim namenjeni tudi zagotavljanju življenjskih razmer, kar elektrika, voda in bivališče so. To bi treba dosledno izvajati in v centrih za socialno delo tudi še koga zaposliti za to.

Čeprav zdaj živite v Ljubljani oziroma, natančneje, v Dobu pri Domžalah, ste večino življenja preživeli v Novem mestu in romsko problematiko dobro poznate, nekaj let ste bili tudi koordinator med romsko skupnostjo, službami Mestne občine Novo mesto, ki delujejo na tem področju, in tovrstnimi službami na nacionalni ravni. Kako na Rome in njihovo problematiko drugače od nas gledajo ljudje iz Ljubljane?

Oni to vidijo zelo drugače. Tudi mene moti, kadar neki naš človek, Dolenjec, reče, da jih je treba postreliti, zažgati njihovo naselje, jih poslati v Kočevski rog in naj tam z njimi opravijo medvedje. Na srečo takšno mnenje ni večinsko.

Obenem pa opažam, da drugod po Sloveniji zelo površno poznajo situacijo pri nas, kjer jih je že veliko imelo kakšno slabo izkušnjo z Romi, pa naj gre za ustrahovanje, krajo ali celo nasilje. Drugod po Sloveniji teh izkušenj nimajo. Rome si marsikdo predstavlja romantično, kot ljudi, ki tam ob nekem tabornem ognju pojejo in igrajo pesmi, država pa jim noče dati vode.

Ste optimistični?

Hmmm … Nisem preveč optimističen. Glede na to, da je moral nekdo umreti, da se je nekaj premaknilo, že nekaj dni po tem pa je slišati vse glasnejša opozorila, da naj jim ne bi kratili pravic.

Treba se je zavedati, da je tudi zanje in za vse nas dobro, da se zakoni upoštevajo in da je treba ob kršenju ali neupoštevanju zakonov ukrepati takoj. Da se ne zgodi to, kar se dogaja, da imajo nekateri posamezniki tudi po več kot deset tisoč evrov neplačanih glob, nekdo iz Kočevja je menda državi za kazni dolžan 90.000 evrov, pa se še kar vozijo. Ti ne bodo nikoli šli v službo, ker bi leta lahko delali le za poplačilo glob. Ko dobi prvo kazen, mu jo je treba, če je ne plača sam, odtrgati od socialnih transferjev. Preden se mu nabere.