M. G.

Dino Kužnik (1986) iz Kočevja je po končani ekonomski šoli v domačem kraju nadaljeval študij na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, smer grafične in medijske tehnike, ki jo je uspešno končal leta 2013.

Slovenijo je kot grafični oblikovalec v podjetju Celtra, ki se je širilo v tujino in so bili prva ekipa, zapustil leto pozneje. Preselili so se najprej v San Francisco, kasneje pa še v New York, kjer od leta 2019 živi in poklicno ustvarja komercialne in tudi osebne fotografske projekte.

Za njim so številne samostojne in skupinske razstave v Sloveniji in tujini. Leta 2017 se je uvrstil v ožji izbor nagrade Sony World Photography Awards v kategoriji krajinske fotografije, leta 2019 pa je pri ameriški založbi AINT-BAD izdal svojo prvo fotografsko monografijo Shaped by the West. Serija je bila zelo uspešna, knjiga je bila že trikrat ponatisnjena in razstavljena na različnih koncih sveta, med drugim tudi v Cankarjevem domu v okviru razstave umetnikov, ki delajo v tujini.

Pastelna Amerika z razpokami

»Ljudje začutijo zgodbo, ki jo želim povedati,« pravi Kužnik, ki svoj slog opisuje kot preplet dokumentarne in krajinske fotografije. Značilna zanj je uporaba pastelnih barv, ki ustvarjajo skoraj sanjsko podobo ameriške krajine. A pod estetiko se skriva večplastno sporočilo.

Osebni arhiv

»Na prvi pogled so to lepe pokrajine, a če pogledate natančneje, se vedno skriva nekaj, kar zmoti popolno sliko – znak stop, ograja, oglasni pano. Gre za subtilne metafore, ki kažejo na kontrast med idealizirano podobo Amerike in stvarnostjo,« pojasnjuje fotograf.

ZDA vidi kot deželo priseljencev, ki jo zaznamujejo neenakosti, potrošništvo in ultrakapitalizem. »Če tako gledamo, smo v ZDA pravzaprav vsi priseljenci – nekateri tja pridejo tako, drugi drugače,« pravi. »Res pa je, da je v zadnjih letih čutiti vse več pritiska. Retorika proti priseljencem in govor o razdvojenosti ljudi izčrpavata empatijo.«

Sam se trudi, da ne bi bil preveč negativen. S svojim delom želi poleg kritičnega pogleda na družbo prikazati pozitivno plat ljudi, njihovo človečnost in empatijo.

Osebni arhiv

V Sloveniji marsikatero stvar jemljemo za samoumevno – zdravstvo, šolstvo in podobno. Kadar pa se v tujini spoprimeš s stvarnostjo, da moraš za obisk pri zdravniku plačati okoli 5.000 dolarjev ali pa starši za šolanje svojega sina odštejejo od 50.000 do 100.000 dolarjev na leto, hitro pomisliš: v Sloveniji nam pravzaprav ni tako slabo, razmišlja Dino Kužnik.

»Ko sem šel prvič k zobozdravniku, sem moral odšteti 2.000 dolarjev, enaka storitev je pri nas stala večdesetkrat manj. Res je sicer, da je v tujini več priložnosti za ustvarjalne poklice, a hkrati je tudi res, da prinese življenje v takšnem okolju številne druge izzive, ki jih v Sloveniji pogosto spregledamo.«

Med Slovenijo in New Yorkom

Samostojna pot ni lahka, še posebej v New Yorku, kjer so življenjski stroški izjemno visoki: »Lahko imam tri mesece ogromno dela, potem pa dva meseca nič. Konkurenca je ogromna. Včasih se zdi, da je uspeh že to, da se preživljaš z delom, ki te veseli.«

Kljub temu vztraja in se ves čas razvija. Ob komercialnih naročilih, ki mu omogočajo finančno stabilnost, vzporedno ustvarja lastne fotografske serije. Po uspehu prve knjige trenutno pripravlja drugo, ki bo predstavila bolj realističen pogled na življenje v ZDA, tretji del trilogije pa bo posvečen Sloveniji in vrnitvi k domačim krajem.

»Čeprav je New York moj drugi dom, se rad vračam v Slovenijo. Tukaj imam družino, prijatelje, rad se kopam v naših vodah. Tukaj se je vse začelo.

Tretji sklop moje trilogije bo posvečen vrnitvi domov – želim narediti cel krog in z njim skleniti zgodbo. V njej se bom spomnil na prvi digitalni fotoaparat iz leta 2008 oziroma na leto pozneje, ko sem začutil, da bo to, s čimer se danes ukvarjam, moj poklic. Dve leti kasneje sem iz rok pokojnega dedka Ivana Prezlja prejel stari nikon, v katerega sem prvič vstavil film. Taki trenutki v meni še vedno prebudijo občutke domotožja.«

Osebni arhiv

Svoje navezanosti na domače kraje Dino ni skrival niti ob odprtju razstave v Likovnem salonu v Kočevju, kjer so v jubilejnem letu celoten razstavni program namenili uveljavljenim fotografskim ustvarjalcem, ki izhajajo iz Kočevja. »Vesel sem, da sem svojo serijo pripeljal nazaj v kraj, kjer sem odraščal. To mi veliko pomeni,« se je zahvalil kustosinji Nadji Kovačič.

Na vprašanje, ali se v ZDA druži tudi s Slovenci, je odgovoril: »Seveda, veliko jih poznam. Pri fotografskih projektih sodelujem tudi z ljudmi iz držav nekdanje Jugoslavije – s Srbi, Hrvati … Skupaj smo oblikovali dober tim, sodelujemo na profesionalni in tudi prijateljski ravni.«

Arhiv