Arhiv DL

Na topliško občino je Brigita Rončelj prišla pred dvema desetletjema, potem ko so jo kot tehnološki višek odpustili v novomeški Kmetijski zadrugi Krka, kjer je 20 let delala v računovodstvu. »Takrat je občina ravno objavila razpis za tajnico in sem se prijavila, čeprav nisem bila prepričana, ali sem primerna za to delovno mesto. Ko sem prišla na občino, je bil to zame povsem drugačen svet, sanjska služba, ki mi je bila precej bolj pisana na kožo, saj imam rada stik z ljudmi. Vsi so me res lepo sprejeli, cenili in spoštovali so moje delo. Spletli smo tudi prijateljske vezi,« se spominja z nostalgijo. Da je res tako, priča tudi čustveno slovo od sedanjih in nekdanjih sodelavcev, ki se ga bo še dolgo časa spominjala.

Spoštovali so jo tudi ljudje, ki so se na občino obrnili zaradi najrazličnejših stvari in težav. Bila je njihov prvi stik z občino, vrata do župana, direktorja in sodelavcev občinske uprave. »Kadar je kdaj pa kdaj poklical kdo, ki mu je neka stvar pošteno dvignila pritisk, si ga moral umiriti in mu razložiti, kaj in kako. Na koncu sem bila večkrat deležna besed: ‘Gospa, saj vi niste nič krivi, a nekomu sem moral povedati,’« pripoveduje Brigita. To, da je domačinka, doma iz Soteske, je imelo svoje prednosti in slabosti. Prednost je bila zagotovo v tem, da pozna ljudi in občino, slabost pa, da so jo tudi izven delovnega časa, denimo med sprehodom, ustavljali in spraševali o tem in onem. »A ker človeka poznaš, mu pač želiš pomagati in ustreči,« prida, vesela, da v vseh teh letih ni z nikomer prišla navzkriž.

Brigita Rončelj je tudi sicer zelo dejavna v domačem okolju. Leta 2014 je s somišljeniki obudila nekoč živo in uspešno dramsko dejavnost v Soteski in vse komedije, ki so jih v tem času postavili na oder, so pokazale, da je bila ta odločitev prava poteza, saj dvorana PGD Soteska, pod okrilje katerega tudi sodi gledališka skupina Mlada Zarja, vsakič poka po šivih. Dobro so obiskana tudi njihova gostovanja, vsakič pa eno od predstav odigrajo tudi v dobrodelne namene. Lani je skupina ob 10-letnici prejela županovo plaketo.

»Kulturno društvo Zarja so ustanovili leta 1973 in je vsako leto vse do 1985. uprizorilo po eno dramsko delo. Med glavnimi igralci je bila tudi moja mama Marica Fifolt, tako da bi lahko rekla, da mi je bilo igralstvo položeno v zibel,« pove. Kot deklič je nastopala že v prvi Zarji, v njenem »podmladku« pa se je poleg igranja lotila še režije. Po njunih igralskih stopinjah stopa tudi Brigitina hči Blanka. Tudi z režijo ima že kar nekaj izkušenj, saj je vrsto let za novo leto ali dan žena in materinski dan v Soteski pripravljala prireditve s plesnimi in glasbenimi točkami, skeči … Na eni izmed njih je denimo povezala kar 32 nastopajočih, starih od enega leta do 54 let. Še zdaj je vsako leto na sporedu prireditev, ki jo preprosto imenujejo Prireditev za vse. »Iskreno sem hvaležna vsem, ki so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas v tem današnjem hitrem tempu življenja, da polepšamo uro ali dve drugim ljudem. Brez njih ne bi bilo ničesar!« poudari.

Med tistimi, ki so še posebno veseli, da bo poslej imela več časa zase, je zagotovo Brigitina družina. Z možem Jožetom, ki je upokojen od aprila lani, imata poleg že omenjene Blanke še sina Matica. »Z Jožetom veliko hodiva, še posebno po slovenskih hribih. Naša mala država ponuja nešteto možnosti za izlete. Zdaj ‘delava’ pohodniško krožno daljinsko pot Julijana trail, ki je dolga 267 kilometrov. Rada imam tudi rože in grmovnice, mož pa skrbi za sadno drevje,« opisuje in doda, da se bo zdaj lahko še bolj posvetila branju knjig. »Ko sem bila majhna, sem se s knjigo v roki pred domačimi večkrat skrila v krošnjo oreha, ki smo ga imeli pred hišo. Takrat za branje v kmečki in delavski družini, kot je bila naša, ni bilo veliko časa.«

Brigita je velika lokalpatriotka, zato je tudi turistična vodnica za Dolenjsko, a najbolj pri srcu ji je seveda Soteska s slikovitima Hudičevim turnom in gradom. S terase njenega doma je čudovit pogled nanju, na Krko in celotno dolino. »Zdaj razvaline gradu Soteska z obnovo, ki se je je lotila občina, dobivajo vse lepšo podobo. To se mi zdi kot pika na i ob koncu mojega dela na občini,« kar ganjeno zaključi Brigita Rončelj.