L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ivan Vovko iz Brezja (pri Ratežu) je vozil mleko iz vaških zbiralnic v mlekarno pod Trško goro. Ob delu na domači kmetiji je imel dopolnilno dejavnost, pri kateri se je s svojim zasebnim malim tovornjakom dan za dnem odpravljal po vaseh in tam prevzemal mleko iz zbiralnic. Vozil je na svoji stalni progi, včasih je nadomeščal katerega od drugih prevoznikov, ki so tako kot on pobirali mleko po zbiralnicah. Ampak večinoma je bil dan enak dnevu. Dokler se ni začela osamosvojitvena vojna.

Ko je počilo, je nekega dne prišel ukaz, da morajo mleko peljati v mlekarno v Ljubljano. »Mi smo bili ‘privatniki’ in nas so poslali s cisternami z mlekom v Ljubljano, ‘državnim’ voznikom so s temi vožnjami menda prizanašali,« še zdaj pomisli Ivan.

Poti v Ljubljano

V Ljubljano bo torej treba peljati, se je takrat sprijaznil s presenečenjem. Rečeno mu je bilo, da bodo peljali v skupini trije vozniki vsak s svojim tovornjakom. Tako sta bila v skupini poleg njega še Marjetič in Peterlin. Ampak kako naj gredo v Ljubljano: po kateri cesti, kod se sploh da peljati iz Novega mesta v Ljubljano? Po avtocesti ne več, ker je Teritorialna obramba že postavila barikado na Medvedjeku, pred katero se je ustavila kolona oklepnih vozil JLA.

Peljali so zato skozi Žužemberk in naprej do Ivančne Gorice. Tam so šli na avtocesto in vozili naprej proti prestolnici. Spremljali so jih mešani občutki, glavni je bil negotovost, saj niso vedeli, kaj jih čaka po naslednjem kilometru.

Peljali so naprej. Ampak šlo je samo do Škofljice. Tam jih je ustavila straža teritorialcev na cestni zapori. »Ne morete naprej.« Nič ni pomagalo, če so naši vozniki tovornjakov teritorialcem pojasnjevali, da imajo polne cisterne mleka, ki ga morajo nujno dostaviti v Ljubljanske mlekarne, te pa so sredi Ljubljane. »Ne! Prepovedan dostop,« so vztrajali stražarji. Vztrajali so tudi naši trije vozniki. Potem so stražarji nekam poklicali nadrejene. Nekaj časa po tistem se ni zgodilo nič.

»Potem sta se pripeljala Janša in Bavčar. ‘Mleko, hrana, gre naprej,’ sta dala povelje. Na ta ukaz so stražarji razmaknili cestno oviro in vozniki z mlekom so polne cisterne odpeljali v Ljubljanske mlekarne. Ko so vozili skozi Ljubljano, je nad mestom letel helikopter, o katerem zdaj, ko je znanega več o vsem, Ivan meni, da je bil tisti, s katerim je pilot JLA prebegnil v Teritorialno obrambo.

L. M.

Prazna mlekarna

»V Ljubljani v mlekarni nas je vratar spustil noter. Tam pa nikjer nikogar – vse prazno, nikjer žive duše. No, kmalu po tistem, ko smo mi pripeljali noter, pa so začeli počasi drug za drugim lesti od nekod. Pristopil je tudi direktor Rus. ‘Kaj pa delate, fantje, tukaj? V Ljubljani je vojna,’ nas je ogovoril. Jaz pa sem mu rekel: ‘Saj vsaka ne zadene!’«

»Ko smo potem mleko oddali, smo se vrnili v Novo mesto. Mleko smo v Ljubljano peljali še nekajkrat. Spomnim se, da smo enkrat peljali tudi skozi Ribnico,« pravi Ivan.

V Zagreb

Mleko so morali enkrat peljati tudi v mlekarno v Zagreb. Še dobro se spominja srhljivega prizora na Prilipah.

»Peljali smo po stari cesti skozi Čatež in naprej proti Bregani. Še danes imam pred očmi tisto, kar sem videl na Prilipah. Sredi ceste tank, ne cel tank, samo oklep, samo tisto, kar je ostalo, ko ga je zadelo in je gorel. Staljeno železo, pod tankom na cesti jama – ubogi tisti fantje, ki so bili v tanku. Kupole ni bilo zraven, vrglo jo je kakšnih petnajst metrov stran pod cesto. Zraven razbitega tanka je bila njiva vsa zmendrana. Ker zaradi tanka ljudje niso mogli voziti po cesti, so ga obšli po njivi,« se spominja brezljanski vojni dežurni voznik.

S Prilip se spominja tudi razdejanja, ki ga je za seboj pustil tank oklepno-mehaniziranega bataljona oklepne brigade JLA iz Jastrebarskega, ki je, potem ko je enota vstopila iz Hrvaške v Slovenijo, zaradi blokade na avtocesti zapeljal na vzporedno cesto in »razmikal« vse pred seboj. »Tam je bilo za cesto prevrnjenih precej avtomobilov. Najbrž jih je tank rinil pred seboj, ko si je delal pot,« Ivan ne more pozabiti teh vojnih prizorov.

Strah

Petintrideset let pozneje, ko je pozabljena marsikatera podrobnost s tistih tveganih poti s tovornjakom, se Ivan ne dela junaka, češ, eh, kaj me bo strah. Vojna ni šala in vojne je človeka strah.

Spominja se tesnobnega občutka, ko je nekega dne med vojno naložil mleko v vasi Jugorje (nad Gabrjem). V ušesih mu je še bobnel hrup migov oziroma letal JLA, ki so v tistih dneh v nizkem letu preletavala tudi Ratež. In je takrat pri mlekarni na Jugorju pomislil: »Na tovornjaku imam cisterni. Če zdaj prileti mig, gotovo opazi tovornjak na čistini na gorjanski cesti mimo gabrske cerkve. Tovornjak z nekim čudnim tovorom – to ne more biti kaj drugega kot nekaj vojaškega, bi najbrž ocenil pilot bojnega letala, zato bi osamljeno cestno vozilo lahko vzel na muho.

To je Ivan v negotovosti premleval v tistih minutah pri zbiralnici mleka na Jugorju pri Medletovem hlevu, kjer sta se z gospodinjo Tončko strinjala, da bi bila vožnja na čistini po gorjanski cesti mimo gabrske cerkve lahko tisti trenutek zelo nevarna. Za vsak primer potem z Jugorja ni peljal dol do Gabrja po gorjanski cesti, ampak je raje zavil na staro po soteski Šumečega potoka.

Zmeda

Nekatere mlečne vožnje, na katere se je kot prevoznik moral podajati, so danes videti nekako smešne, a poleti leta 1991 so bile drugačne.

»Ko sem neki dan prevzel mleko po vseh zbiralnicah in ga pripeljal v mlekarno, so mi rekli, da ga ne morem oddati tam, ampak ga moram razvoziti nazaj v zbiralnice. Kaj mi je preostalo drugega – odpeljal sem se tja, od koder sem maloprej prišel. V nekaj zbiralnic sem ga že vrnil, mislim, da v Gabrju in na Jugorju.

Takrat pa je prišel nov ukaz: mleko v zbiralnicah prevzeti in ga odpeljati v mlekarno. In spet sem se odpeljal do zbiralnic, mleko pretočil nazaj v cisterno na tovornjaku in ga odpeljal v mlekarno. Takrat je bilo veliko zmede, ampak kako naj bo drugače, iz ure v uro so se stvari spreminjale,« pravi Ivan.   

Furman

Ivan je vozil mleko že pred osamosvojitveno vojno. Številne zbiralnice, kjer ga je v miru prevzemal in vozil v mlekarno pod Trško goro, so bile po vaseh od Vinice do Planine pri Sevnici, Dobove in Jesenic na Dolenjskem. Nekaterim od teh cest, ki jih je dan za dnem prevozil z mlekarskim tovornjakom med vojno, pa je bil stari znanec še iz mladosti.

Kot kmečki mladenič, ki je pozneje prevzel domačo kmetijo, na kateri po njem kmetuje sin Janez z družino, je bil namreč »furman«. Z vozom s konjsko vprego je vozil pesek, cement in apno, ko so gradili IMV in Krkino tovarno sredi Novega mesta, in gramoz na avtocesto pri Otočcu, ki so jo gradile mladinske delovne brigade. To je bilo v domačih krajih, ampak vozil je s konji tudi daleč, z Rateža tja do Samoborja. Naj je bilo poletje, naj je bila zima, vozil je. In kako sta konja znala pospešiti!

Nekoč se je vračal iz Samoborja. Snežilo je, on na vozu, konji v hitrem teku, za njim avtobus, ki vprege kar ni mogel prehiteti – tako sta vlekla vranca proti Ratežu. Ampak takrat je že vozil z vozom, ki je imel pnevmatike. Tak voz je bil vse kaj drugega kot dotedanji njihov »šinar«, ki je imel lesena kolesa, okovana z železnim obročem. »Gumar je bil zakon,« je še zdaj navdušen nad tem, da mu je kot mladeniču uspelo pregovoriti nejevernega očeta, naj vendarle kupi »gumivoz«.

Prva bojna črta

Na tisto svojo vožnjo iz hrvaškega Samoborja je mogoče pomislil, ko se je poleti 1991 s tovornjakom vračal iz Zagreba, kjer je oddal mleko. Takrat na vozu je bilo peklensko mrzlo. Leta 1991 v tovornjaku mu je bilo peklensko vroče, precej zaradi vročega poletja in še veliko bolj zaradi vsega, kar se je dogajalo tisto prelomno slovensko poletje.

Na prvi bojni črti je zmeraj vroče. Ivan sicer ni bil na tisti prvi bojni črti, kjer so mitraljezi bojnih letal in rakete žagali drevesa in ob tem zadevali tudi ljudi.

S polnim tovornjakom mleka se je kmet Ivan Vovko iz Brezij pri Ratežu podajal med vojno za Slovenijo mimo barikad, pod milim nebom, prav tja v nevarnost, ki jo človek ne samo sluti, ampak tudi vidi in na lastni koži doživi, prepuščen na milost in nemilost usodi. 

In tako je bila tudi to prva bojna linija. Na njej stoji in pade vse. Nekaj jo dela pomembnejšo od vseh drugih bojnih linij: hrana.