I. V.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko je leta 17. februarja 1950 izšla prva številka Dolenjskega lista, je imelo to glasilo Osvobodilne fronte za okraje Črnomelj, Novo mesto in Trebnje že 4.000 naročnikov s plačano naročnino. Josip Moretti, dedek našega naročnika Boruta Morettija iz Novega mesta, sicer ni bil med njimi, je pa časopis naročil kmalu po tistem, ko je videl, kako zgleda. Še isto leto.

Josip Moretti je bil rojen na Koroškem, v Avstriji, od koder se je še mlad priselil na Jesenice, kjer je delal v tamkajšnji železarni in se ukvarjal s sindikalnim delom. Zagrizeno je zastopal pravice delavcev, se preselil v Ljubljano in prišel v Novo mesto leta 1938, kjer se je naselil na začetku Koštialove ulice. 

· Preverite, kaj lahko osvojite

Zvestoba prinaša nagrade – nagradna akcija za naročnike Dolenjskega lista

Za njim je naročništvo nasledil sin Franc, ki se je z družino naselil v neposredni bližini očetovega doma na Mestnih njivah, sredi sedemdesetih let pa so se preselili v novo hišo v ulici Pod Trško goro, kamor Dolenjski list vsak četrtek prihaja še danes. Tako je z Dolenjskim listom v marsikateri družini, prehaja iz roda v rod, čeprav se ljudje selijo, gre naš časopis z njimi v njihova nova domovanja.

Večkrat zapisan v časopisu

Nekoč je veljalo, da je vsak človek v časopisu zapisan vsaj dvakrat – ko se rodi in ko umre. Nekateri se v njem znajdejo večkrat, kar poleg politikov velja predvsem za športnike. Borut Moretti se je kot športnik v mladih letih v Dolenjskem listu pojavil večkrat. Bil je del košarkarske ekipe generacije, rojene v prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja.

S kolegi, ki smo jih bolj kot po rojstnih imenih poznali po nadimkih Olaf, Tič, Pimpi, Fendi, Merđo, Peđo, Fero …, za katerimi se med drugim skrivata tudi nekdanji minister Gregor Golobič in oče Rock Otočca Franci Kek, so bili med kadeti prvaki Slovenije, dobro pa so se izkazali tudi na finalnem turnirju prvenstva Jugoslavije, na katerem so med drugim moči merili s Šibenko, za katero je takrat igral legendarni Dražen Petrović.

Zvestoba tradiciji

Ko je po končani gimnaziji Borut razmišljal o študiju, se je odločil za kompromis. Zanimali so ga matematika, geografija in gradbeništvo, pa se je odločil za geodezijo, ki na neki način združuje vse našteto. In na neki drug način je tako nadaljeval tudi družinsko tradicijo. Njegov takrat že pokojni oče je bil namreč geolog. »On se je ukvarjal s stvarmi pod zemljo, jaz pa nad zemljo,« Borut pojasnjuje pojem tradicija v tem primeru.

Obstaja pa v povezavi s tradicijo v družini Moretti še ena anekdota. Po smrti Borutovega očeta niso spreminjali naslova in je Dolenjski list še več kot deset let prihajal na njegovo ime. Borut je v tem času maturiral, odslužil vojsko, kar nekaj let študiral, diplomiral, nekaj časa služboval v geodetski upravi, in ko se je naveličal prekladati papirje in se ukvarjati z odločbami, odprl svoje geodetsko podjetje.

Takrat je, ne da bi Morettijevi na upravo Dolenjskega lista sporočili spremembo imena naročnika, naš časopis začel k njim prihajati na Borutovo ime. Za spremembo je bila kriva soseda, Bizjakova Marinka, naša nekdanja sodelavka v naročniški službi. Se je pa zaradi tega takrat spremenil tudi plačnik naročnine, ki jo je ves čas do takrat plačevala Borutova mama Terezija.

»Čeprav sem dolga leta plačevala naročnino, nisem bila nikoli naročnica,« o svojem razmerju do Dolenjskega lista pove Terezija Moretti, ki je bila dolgo časa tudi naša dopisnica, saj je kot zagreta planinka redno in vestno sporočala novice za rubriko Z gojzarji in cepinom.

Najprej prebere 'poštarca'

»V naši hiši Dolenjski list najprej prebere 'poštarca',« pravi Borut in se ob tem namuzne. »Poštarica je mama. Ona vsako jutro odpre poštni nabiralnik in razdeli pošto, zato ji pravimo 'poštarca',« pojasni.

Kot večina starejših občanov tudi Terezija najprej preleti osmrtnice, za katere ugotavlja, da jih je čedalje manj pa še spodaj piše 'žalujoči: vsi njegovi', tako da marsikdaj ne ve, za koga gre: »Potem preletim naslove in preberem, kar me zanima.«

Ko časopis prebere, svetuje Borutu, kaj je v njem zanimivega zanj in mora prebrati, prav tako poroča snahi Darinki, ki je Belokranjka, kaj je novega v Beli krajini. 

Vse na enem mestu

»Dolgo časa smo imeli naročeno tudi Delo, zdaj pa novice iz sveta in Slovenije poiščem na spletu, to, kar se dogaja v domačih krajih, pa izvem iz Dolenjskega lista. Šport preberem ves. Saj lahko te stvari izvem tudi na spletu, a v časopisu je vse na enem mestu.

Malo pogrešam rubriko Besedo imajo številke, v kateri si izvedel vse rezultate pa koliko je kdo košev ali golov dal in katera je tvoja ekipa na lestvici, v članku zraven si pa zgodbo prebral,« se športne strani Dolenjskega lista nekoč spominja Borut Moretti in se pohvali, da ima še vedno letno vstopnico za tekme novomeškega košarkarskega kluba Krka, da si v živo ogleda tudi nekaj tekem evropskega košarkarskega prvenstva in vsako leto tudi nekaj gorskih etap kolesarske dirke Tour de France.

V košarko je usmeril tudi oba sinova, a se je Ahac potem odločil za atletiko. Veliko je obetal v skoku v višino, saj je že kot osnovnošolec preskočil dva metra, potem pa se je zaradi poškodb preusmeril v sprint, v katerem je hitro premagal mejo 11 sekund, a so ga tudi tu ustavile poškodbe, je pa še vedno med štirideseterico najhitrejših Slovencev vseh časov.

Na vprašanje, ali se tudi sam še ukvarja s športom, pa Borut Moretti odgovori, da ne, razen če v to ne šteje obvezna jutranja telovadba. 

»V glavi sem star še vedno devetnajst let, telo pa tega ne razume. Imam težave s hrbtenico in sklepi pa zamenjan kolk, tako da mi zdravnik ne dovoli več igrati košarke. Gledam jo pa še lahko in berem o njej,« pravi naš zvesti naročnik Borut Moretti in se nasmeje.