Peter Železnik

Na ravnini med manjšima vrtačama je senca pod mogočnimi bukvami še temnejša kot običajno. Ko stopimo bližje, spoznamo, da je sloj podrasti popolnoma zavzela ikonična domača drevesna vrsta – navadna bodika. V naravi jo sicer pogosto najdemo v grmasti obliki, ki prevladuje tudi na omenjenem kraju. Samo tu in tam najdemo posamezno drevo, ki sega pod krošnje dreves nad njo. Tla so ponekod popolnoma prerasla z bodikami, kar srečamo v gozdovih le redko. Zaradi redkosti so jo že leta 1922 uvrstili na seznam zavarovanih drevesnih vrst.

Navadna bodika (po domače tudi božji drevc, božji les) je vedno zeleno drevo, ki dosega višino do 15 metrov s premerom do 0,5 metra. Je značilna vrsta grmovnega sloja v gozdu, ki dobro raste v senci, a tudi na soncu. Vrsta je znana zaradi značilnih vedno zelenih usnjatih listov, ki so zgoraj sijoče temno zeleni, spodaj svetlejši, in živo rdečih okroglastih plodov. Za dodatno raznolikost poskrbi listni rob, ki je včasih oblikovan v bodice, včasih pa gladek.

Zaradi teh lastnosti je bodika zelo cenjena v hortikulturi in za pripravo tradicionalnih butaric, vencev ipd., ki se uporabljajo ob verskih obredih. Najdemo jo tudi na vrtovih in pred marsikatero domačijo na podeželju. Uporaben je tudi les, ki je zelo trd in tako cenjen v rezbarstvu. Prav zato ne preseneča, da so danes poznane mnoge vrtnarsko vzgojene oblike. A pozor! Čeprav se bodika uporablja v ljudskem zdravilstvu, se moramo zavedati, da je vsa rastlina strupena, še posebej so zaradi privlačnega videza nevarni plodovi. Zaužitje povzroča bruhanje in drisko, v najhujših primerih pa zastoj srca. Za konec naj še omenimo nenevarnega bližnjega sorodnika naše bodike, vrsto yerba maté, iz katerega listov danes po vsem svetu pripravljamo čaj mate.

Peter Železnik, Zavod RS za varstvo narave